Dimnikarčki

Piše: Tanja Jerebic

Tema najbrž ni najprimernejša za ta čas; poletna vročina deluje hromeče in poleni naš najvitalnejši organ, vendar sta me dve asociaciji napotili v to smer.

O smrti in umiranju
Kako umremo, Foto: Tanja Jerebic

Ko sem zadnjič prebirala brošuro o nevarnostih azbesta, sem zasledila podatek, da so v Salonitu Anhovo delali tudi otroci, in sicer s privolitvijo staršev. Vir ne navaja točnega časovnega okvirja dogodkov, zato je treba upoštevati, da tovarna obratuje od daljnega leta 1921 …
Otroke so zlorabljali za ometanje azbestnega prahu iz cevi, ki so bile predolge in preozke, da bi se vanje lahko stlačil odrasel, tehnologija pa je bila očitno še v povojih in ni koristila takratnim potrebam industrije … Ti otroci so kasneje obolevali za azbestozo že v mladosti …

Druga asociacija ni nič prijetnejša od prve. Le nekaj dni po pretresljivem branju sem pred blokom srečala dimnikarja, kar je sila redek pojav v teh krajih. Tako mi je padlo na pamet, da sem se pred mnogimi leti sprehodila med stojnicami knjižnega sejma v parku Zvezda v Ljubljani. Pred seboj sem zagledala knjigo z nenavadnim naslovom in jo začela z zanimanjem prelistavati. V bližino sta se nalepila fanta podobne starosti, opazovala mojo zamaknjenost, se sprva le pritajeno nasmihala, dokler ju ni popadel glasen krohot nad nič kaj smešno temo o smrti in umiranju. Ne meneč se za onadva, sem knjigo kupila.

Smrti se bolj ali manj vsi bojimo, vendar so bili moji strahovi usmerjeni predvsem v umrle, ne toliko v bojazen pred lastnim koncem. Eskalirali so do te mere, da sem vsakič, ko je kdo umrl, vsaj nekaj dni spala ob odprti luči, če bi temu sploh lahko rekli spanje. Otrpla sem ležala v postelji in skočila v zrak, ko je kaj zaropotalo, zašumelo ali počilo, kot na primer poka pohištvo, ko se les krči … Zatem je sledil ritual kuhanja kamilice, ki ni nikoli nič zalegla … Zmanjkalo me je šele proti jutru, ko je bilo telo že tako izčrpano, da bi lahko stoje zaspala na pokopališču, v grobnici ali kjerkoli … Knjiga se mi je zdela pravzaprav odlična priložnost, da raziščem, kaj mi v resnici krati spanec in me spravlja v tako neprijetno ter nerodno situacijo, da mlada ženska v najlepših letih bedi ob vsaki smrti ter straži samo sebe pred mrliči. Če mi je že prekrižala pot, sem si rekla, se nisva srečali zastonj.

Kako umremo je delo ameriškega kardiokirurga judovskega rodu Sherwina B. Nulanda, ki si ga je svet zapomnil predvsem kot nadarjenega pisatelja nefikcijske literature. Svoje 35 let trajajoče izkušnje s področja medicine je znal laičnim bralcem razložiti na razumljiv pa tudi logičen način in odstirati skrivnosti kočljivih tem o smrti, umetnem podaljševanju življenja s pomočjo znanosti, o evtanaziji ter mentalnih motnjah; o tabujih, ki povzročajo težave in zadrege v današnji družbi.

Doktor Nuland je med drugim poučeval bioetiko in zgodovino medicine na univerzi Yale. Kot navdušen ljubitelj literature je znal v svoja dela na subtilen način vpeti odlomke drugih avtorjev, jih umestiti v zgodovino in obrazložiti, kakšne so posledice revščine z medicinskega vidika. V desetem poglavju omenjene knjige, ki odstira tančice o zlohotnosti raka, je odlomek iz otroške zgodbe Charlesa Kingsleyja. The Water Babies govori o siroti, dimnikarčku Tomu, ki se ni nikoli umival, ker v njihovi ulici ni bilo vode, je bil več lačen kot sit, njegov zaslužek je porabil gospodar, ki ga je redno pretepal in silil v suženjsko delo. Opis ustreza usodi in izkoriščanju mladih sirot v Angliji sredi 19. stoletja. Dimnikarčke je plemstvo ’ljubkovalno’ imenovalo plezalčki, saj so pod prisilo industrijalcev plezali po sajastih dimnikih in čistili saje. Ker so bili dimniki ozki, so delo opravljali nagi otroci v starosti med 4-im in 10-im letom. Zaradi številnih odrgnin in slabih higienskih razmer so se saje zažirale v kožo krhkih bitij. Že v puberteti so se jim na modih razvile ’sajaste bradavice’, trde hrapave bule, ki so se širile tudi na druge organe in so z zdravljenjem ali brez njega povzročile zagotovo smrt. Kirurški poseg brez anestezije je potekal tako, da so fanta privezali na posteljo, dva pomočnika sta ga držala, medtem ko je kirurg odrezal modnik. Zaradi gnojnih infekcij rane niso smeli šivati, zato so krvavitev po operaciji ustavili s pritiskom razžarjenega železa na krvaveče mesto. Zdravljeni in nezdravljeni pacienti so umrli, saj je rak iz mod metastaziral na druge organe …

Sherwin B. Nuland se je v epilogu knjige leta 1993 spraševal, če mu bo dano še kakšno desetletje … Ali bodo leta ob koncu stoletja zanj morebiti zadnja, ki jih bo preživel s svojimi najdražjimi … Na podlagi dolgoletnega opazovanja umirajočih se o utopiji dostojanstvene smrti ni več spraševal, menil je, da »dostojanstvo, ki ga iščemo v umiranju, moramo najti v dostojanstvu, s katerim smo preživeli svoje življenje. Ars morendi je ars vivendi: umetnost umiranja je umetnost življenja.*« Ob njegovi smrti leta 2014 so mediji objavili izjavo njegove hčere, da se smrti ni bal, vendar nanjo ni bil pripravljen in ni želel oditi …

Naiven bralec bi se morda vprašal, v čem je smisel razglabljanja in prebiranja literature o smrti, če v smrtni uri nanjo vseeno nisi pripravljen? Moj strah pred smrtjo oz. mrtvimi je vzniknil v silni tesnobi ob izgubi prijatelja v otroštvu. Seveda moje nevroze ni povzročila smrt, temveč vprašljiva podpora mojih bližnjih, ki mi v stiski niso znali stati ob strani, kar sploh ni redek pojav v družbi, kjer se o tabujih ne govori. Ko sem prebrala knjigo, so se moji simptomi zelo omilili, niso pa izginili. Petindvajset let po travmi sem v nesreči znova izgubila prijatelja. Takrat sem v ponovljeni tesnobi ob sorodni situaciji razrešila stisko zelo drugače, opremljena sem bila z neko novo vednostjo, ki sem jo pridobila v knjigi in strah je popolnoma izginil z vsemi simptomi vred …

Kar nam dajo knjige in razmišljanja o težkih temah, je le teorija, ki sama po sebi ne reši ničesar, vendar je neprecenljiva, saj nam nudi podporo takrat, ko se nam kaj hudega zgodi, ko jo potrebujemo. In ker smo smrtniki, se tragedije dogajajo in ljudje bodo še naprej odhajali, lahko prej ali slej računamo, da nam bo znala stati ob strani bolje od kogarkoli. Tisti, ki radi živimo, se bomo vedno poslovili s težkim srcem in z isto bolečino bomo spremljali odhode ljubih nam oseb. Tega ni moč ozdraviti, kajti ljubezen ni bolezen …

Zato se vsakič, ko družbeno neodgovorni novinarji objavijo članke v podporo neoliberalnim elitam — na primer o lenih brezposelnih, ki nočejo delati ali se jim bolj splača živeti od socialnih podpor — spomnimo na dimnikarčke … Naj bodo opomin na čase, ki se ne smejo ponoviti!

*Kako umremo, Shervin B. Nuland

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.