Piše: Matej Krajnc

»ŽIVETI PO SVOJE, LE TO SI ŽELIM …«

Nekaj osebnih besed

Pričujoči zapis naslavlja uvodna vrstica iz pesmi, ki jo je Frenk Opeka napisal za svojo zasedbo Avantura s tedanjim pevcem Vladom Kreslinom okrog leta 1980; Kreslin jo je uvrstil tudi na svojo prvo samostojno kaseto leta 1987. Morda ta vrstica tudi najbolje povzema življenjsko filozofijo svojega avtorja: živeti po svoje … in ustvarjati po svoje.

Bržčas je Frenkov najbolj znan in tudi najpomembnejši glasbeni prispevek zgodovini slovenske sodobne glasbe zasedba Izvir, ki je kot progresivni rockovski bend nastala sredi sedemdesetih, Frenk pa se je kot kitarist in aranžer precej hitro uveljavil v rockovskih krogih. Zasedba Izvir je izdala dve mali plošči (1976, 77) in LP (1977), slednji je bržčas najbolj znan po drzni uglasbitvi, priredbi in izvedbi pesmi Šel je popotnik skozi atomski vek Mateja Bora. Tudi likovno zelo domišljen izdelek (delo Kostje Gatnika) je poleg plošč zasedb, kot sta denimo Jutro in Oko, hitro postal kulten in iskan med zbiralci, čeprav ni dosegal visokih prodajnih naklad siceršnjih bolj mainstreamovskih zasedb. A ko sem tudi sam spoznal Frenka Opeko in začel igrati z njim, sem z njim v svoj krog znancev dobil tudi vrsto pomembnih glasbenih osebnosti progresivne in alternativne scene; prav vsi ti glasbeniki so o edinem albumu zasedbe Izvir govorili s posebnim spoštovanjem. Nekateri tudi z začudenjem.

Agencija Rokenrol, Frenk Opeka zadnji z leve, Foto: arhiv Agencija za R’N’R

Začuden sem bil tudi sam, ko je pozno spomladi leta 2000 Frenk Opeka pozvonil na zvonec mojega tedanjega stanovanja na Žibertovi v Ljubljani. Ko sem mu odprl, nisem vedel, kdo je, pa tudi sam mi ni povedal; predstavil se je zgolj kot Frenk, ki je v Salomoncu prebral, da iščem bend. Kako uro sva sedela v Tivoliju in razložil sem mu, kako in kaj se je ravno takrat zgodilo z mojo usodo pri založbi Helidon, kamor sem bil sprejet pod okriljem tedanjega programskega urednika Patrika Grebla in »duhovnega očeta« Vilka Ovsenika. Po nekajmesečnih pogovorih, kako bi me »sfurali« kot kantavtorja, kot se je takrat temu reklo, so se pogovori ustavili, Greblo je z založbe odšel in s tem tudi, vsaj začasno, moja možnost postati »novi Smolar«, kot se je po hodnikih nekaj časa govorilo: stari Smolar je namreč že leto poprej odšel k založbi Nika. Novi urednik je dejal, naj si najdem bend, z njim pol leta vadim, naredim komade, si najdem nastope, nato pa bomo videli; morda celo podpišemo. Še isti dan sem dal oglas v Salomonov oglasnik.

Frenk je najprej hotel vedeti, ali imam kaj gradiva. Ko je ugotovil, da ga je kar precej, sva začela vaditi v njegovi kleti na Tugomerjevi. Tam je imel svojo »lennonovko«, kot je pravil kitari Epiphone Casino, pa mikrofon, kavč in cel kup idej za melodije. Prvi sodelavci so prišli in šli: ABC progresivne ljubljanske alternative, popa in rocka. A prav tako kot glasbena imena, ki so korakala skoz Frenkovo garažo v klet in nazaj (ali pa sva jih obiskala), so bili zanimivi slikoviti »šišenski bratje«, ki so se stekali na njegovo dvorišče, med njimi Pinki s svojo osupljivo različico komada Jackson z repertorja Johnnyja Casha, in slavni Karantanc, človek, ki je vsakič vprašal, kako kaj opletač.

Že poleti tega leta sva s Frenkom kot duo zvadila dovolj komadov, da sva začela igrati po klubih in lokalih, konec poletja pa se je izoblikovala prva postava tega, kar je pozneje postalo znano pod imenom Agencija Rokenrol. V celjskem Music Maxu sem nabavil pevsko ozvočenje in z bobnarjem Ernestom Lutmanom smo v studiu Činč posneli nekaj pesmi. Ernesto ni ostal in Frenk je v studiu sam nasnel bas, a kljub temu. Dominik se je še nekajkrat oglasil, prišlo je še nekaj drugih basistov, med njimi basistka Ana Korenini, na koncu pa se je postava zasedbe konstituirala kot kvartet + dodatni član: poleg Frenka in mene še bobnar Marko Avanzo, basist Tomaž Valenčič in klaviaturist Andrej Konjajev. Tomaž je bil najmlajši član in skupaj z menoj eden od »mulcev«; Marko, Andrej in Frenk so namreč sestavljali jedro »legend«, ob omembi katerih mi je marsikdo dejal: »Krajnc, kako si pa ti padu not?«

Franc Frenk Opeka, Foto: M.K.

Plošča, ki se je rodila iz teh sodelovanj in smo jo posneli s pomočjo tonskega mojstra in kitarista Janeza Hostnika (ex Don Mentony Band), je izšla junija 2001 pri Helidonu, kjer smo naposled bili dobrodošli – vsaj za eno leto. Ploščo smo pridno promovirali: posneli smo videospot, nastopili v Izštekanih in igrali po celi Sloveniji; Frenk je večinoma urejal nastope v Ljubljani in okolici, po drugi plošči, ki je izšla pri mojem KUD-u leta 2002 in nastopu v Orto baru pa sva s Tomažem zasedbo zapustila. Oba sva se odločila za dokončanje študija, čeprav nam je takrat, ker je založba Helidon bila že tik pred stečajem, okrilje pri Niki ponudil Borč Bele, Buldožer, eden od Frenkovih nekdanjih glasbenih kolegov. Sodelovanje in druženje s Frenkom se je takrat končalo in videla sva se zgolj še dvakrat: leta 2007, ko sem pozno zvečer hitel iz gledališča, in jeseni 2010, ko sem z repertoarjem pesmi Leonarda Cohena nastopil v klubu Kina Šiška in me je prišel poslušat.

Naslovnica plošče skupine Izvir

»Frenk je bil v času Izvira zagotovo najboljši kitarist pri nas,« mi je nekoč, ko sem še bil član Agencije Rokenrol, zaupal eden njegovih glasbenih soborcev. »Imel je največ idej, poezijo je uglasbljeval!« Tudi zato sodi LP Izvir še danes med najbolj cenjene in iskane »alter« plošče nekdanje jugo scene. In ko se danes ob novici, da ga ni več med nami, spominjam Frenka, se ga hočem spominjati najprej kot glasbenika, nato pa – in vsaj zame zlasti – kot človeka, ki je izpolnil obljubo, ki mi jo je dal. Dal mi je moj prvi bend in kopico izkušenj, brez katerih bi bil danes še bolj naiven, kot dejansko sem. Nujno pa se je treba vprašati zlasti, kaj je dal naši »sceni« in zgodovini naše glasbe. Prepričan sem, da ste med branjem odgovor že dobili.

Matej Krajnc