Piše: Tanja Jerebic

Prejšnjo soboto so začeli predvajati novo distopično nadaljevanko po literarni predlogi kanadske pisateljice Margaret Atwood. Ker sem prebrala kar nekaj pozitivnih kritik, sem bila med ogledom prvega dela najprej presenečena in takoj zatem razočarana. Vztrajala sem do konca, vendar bolj zaradi konflikta med prebranim in videnim. Človek se potem začne spraševati, ali niso pisci ocenjevali kakšne druge nadaljevanke. To so razklani trenutki, ki te zadržujejo pred zaslonom samo še zaradi kredibilnosti kritikov. V gledališču absurda bi nelagodje morda poimenovali čakajoč na presežno, ki noče in noče priti …

Ob sobotnih večerih so v terminu na prvem programu nacionalne televizije, ki mu bo prostor naslednjih osem tednov odžirala Deklina zgodba, večinoma vrteli zelo solidne filme. Poleg sredinega filma tedna, je bila marsikomu to edina opcija legalnega ogleda boljših primerkov različnih zvrsti. Seveda obstajajo na spletu kotički, kjer lahko vidimo razno kultno produkcijo brezplačno in ponudniki storitev omogočajo celo nalaganje podnapisov v želenem jeziku … Pa vendar!

Kaj me je torej tako ohladilo, da je ne bom več gledala? Kot prvo je vsebovala epizoda preveč nasilja za moj okus. Jaz ga ne maram, zato pazim, da ne kopičim surovosti po nepotrebnem v svoji podzavesti, ker mi najeda duševni mir. Gledam ga samo, če je nujno potrebno za prikaz česa večjega, na primer neka zgodovinska drama, sicer se mu odpovem. Film z nasilno vsebino mora imeti druge kvalitete precej nad povprečjem, da se mi zdi sploh vreden ogleda. Če se ne motim, je bila moja zadnja nasilno čez-mejna nadaljevanka o družini Borgia, o mafijskem papežu iz 15. stoletja … Kakšno razmesarjeno glavo bi nam že lahko prihranili med napadi francoskih vojakov z bodičastimi bombami … Spomnim se, da sem gledala tudi zadnjo ekranizacijo Vojne in miru s čednim Bolkonskim, ki me je posedel pred ekran vsakič, ko je bil na sporedu. Tako sem imela priložnost z distance preučevati njegovo sadistično nrav … pa tudi naivnost gospodične Nataše Rostove in Pierra Bezukhova sem požirala z velikimi očmi. Filmarjem je uspelo dokaj verodostojno prikazati Tolstojev dar za opazovanje značajev in kompliciranih človeških odnosov. Knjižna dela so navadno boljša od vsakršnih ekranizacij, tako zna biti, da je roman Margaret Atwood super mojstrovina, a so ga poustvarjalci zmaličili do nerazpoznavnosti.

Prav tako ne verjamem, da je bil glavni pisateljičin namen poudarjanje perverznosti; med spolnim odnosom se je ’pomembnež’ tako silovito zaganjal v deklo, da se vprašaš, če ne bi bila smrt zanjo pravzaprav milost. Ali ni bolje umreti v enem samem tednu zaradi strupov med delom v koloniji kot nenehno posilstvo, fizično nasilje in poniževanje; z glavo je morala praktično obenem zadovoljevati še ženo … Čemu potem njeno ljubosumje nad deklo? Ali to pomeni, da sta bili v bistvu obe njegovi dekli, če je med aktom užival le on? Tudi ni verjetno, da bi strupeno okolje zmanjšalo plodnost samo ženskam. Kot vemo, je zaradi hormonskih motilcev število spermijev med moško populacijo v zadnjih nekaj desetletjih usahnilo za dobro polovico …

Skratka mene niso prepričali! Če primerjam Deklino zgodbo z distopičnim filmom Jastog, pod katerim sta podpisana Yorgos Lanthimos in Efthymis Filippou, ugotovimo, da mu ne seže do peta. Pa tudi ne gre pričakovati, da bi morje scenaristov kdaj lahko ujelo odštekan dvojec. Najbrž je film iz leta 1990 boljši od aktualne nadaljevanke, saj je scenarij zanj prispeval Harold Pinter, režiral pa ga je Volker Schlöndorff, ki je požel nemalo uspeha s Pločevinastim bobnom leta 1979, posnetega po romanu Güntera Grassa.

Še najsvetlejša točka je morda Elisabeth Moss, vendar strelja s tekstom v monologih nekam mimo. Če hočete harmonijo med sliko in besedo, si morate ogledati dva ljuba mi scenarija, interpretirana z odličnima igralcema. Avtorica prvega je Sally Potter s flmom Yes, vlogo služkinje je odigrala neverjetna Shirley Henderson, ki se mi je priljubila z monologom o bakterijah. Drugi film je Posledice ljubezni Paola Sorrentina v glavni vlogi s Tonijem Servillom, ki igra apatičnega mafijca. Oba avtorja sta režirala lasten scenarij, zato ni nobenega dvoma, kaj sta hotela povedati …