Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo – biografija Milene Zupančič

Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2018

Ko sem dobil v roke pričujočo knjigo, sem ugotavljal, da sem pravzaprav že večkrat pomislil, čemu Milena Zupančič še nima biografije ali vsaj bolj obsežne življenjske zgodbe, zapisane v takšnile, malce bolj obširni obliki. Igralci so imeli in še imajo zanimiva, pestra življenja, zgodbe imajo, ki jih je vredno slišati, in tudi sami so pravzaprav zgodba. Bral sem Bibičeve knjige, Cavazzo, preglodal vse možne portrete, ker sem pač iz okolja, kjer se je vedno precej gledalo filme, nadaljevanke, poslušalo glasbo iz filmov. Moj študij je bil vedno tesno povezan z gledališčem, moja stroka je še vedno. Na tak ali drugačen način posredno “pokrivam” torej cel spekter dejavnosti, ki so v pričujoči knjigi ključne. Edino kadim ne. Tega nisem nikoli počel, zato je bilo toliko bolj zabavno brati celo poglavje, ki ga temu fenomenu posveti protagonistka. Na precej simpatičen način razloži, čemu se ni tej razvadi mogla nikoli odpovedati in čemu je zanjo to več kot razvada. V knjigi sicer govori v prvi osebi skoz pero Tadeja Goloba, ki ga knjižni molji dobro poznamo z več plati: novinarske, strogo leposlovne in biografske.

Milena Zupančič je v povprečnem gledalčevem spominu pri nas bržčas še vedno najbolj zapisana po filmski vlogi tiste, ki ji je počilo srce, na to pa je Urban Koder potem napisal tisto znamenito glasbo. S Helidonove male plošče nas gleda kot iz pričujoče knjige in nam hudomušno žuga, da to še zdaleč ni vse: poleg drugih zahtevnih filmskih vlog (in vloga Malekove ne sodi med manj zahtevne) je seveda gledališka igralka s širokim razponom in znamenitimi vlogami, ki so … nak, pobrskajte po spominu! A morda je v pričujoči knjigi najbolj zanimivo, kako se Milena Zupančič skoz biografsko pero projicira kot oseba, kar je pri biografijah vedno največji zalogaj – bodo hladne ali vroče, kot je svojčas pel Šifrer. Pričujoča ni hladna, ni vroča v kakem rumenem smislu, je pa razgibana in nič dolgočasna. Milena Zupančič red bralca skoči kot duhovita sogovornica, ki razlaga svojo življenjsko zgodbo – poklic kot poklic in poklic kot poklicanost. Najbrž je zato tako fino brati anekdote, posejane skoz celo knjigo, debelo skoraj 400 strani. Pa saj bi verjetno bili razočarani, če bi iz vseh teh let nastala zgolj stostranska knjižica, kajne, nekaj se ne bi zdelo prav.

cvetje_45

Cvetje v jeseni, EP, arhiv avtorja

V knjigi je seveda tudi osebno življenje, od Raca do Dušana Jovanovića in še precej drugih poklicnih in prijateljskih navez, ki so ostale ali ne, odvisno od tega, na kak način je Luna priletela na Zemljo. “S knjigami je podobno kot z obiski,” je zapisano na zadnji strani knjige, in večkrat se zazdi, da je bila tudi protagonistka (ali zlasti ona) nadvse presenečena nad vsem, kar se ji je dogajalo. Tudi pri “neigralskih” spominjanjih ne skopari s pripovedmi in ugotovitvami – številna potovanja, povezana tudi z Unicefom (Nepal denimo), pa pot na Havaje kot obeležitev nekega jubileja, Mehika, šlogarce, Milica Makoter … Če seštejemo, se sprehodimo skozi dobršen kos t. i. “polpretekle zgodovine”. Célo poglavje je posvečeno temu, kaj protagonistki gre na živce – nekoč in danes. In v tem poglavju se zapiše tudi morda ključna misel nekoga, ki je zaradi svojega javnega dela vsevdilj pod drobnogledom javnosti: “Če sem že javna oseba (…), potem je na neki način moja dolžnost podati javno stališče. Če posluša samo eden in začne zaradi tega razmišljati, (…) sem naredila svoje.”

A Rac in Dušan, če se za hipec vrnemo k njima, sta v knjigi seveda v dvojni vlogi, kar se zrcali zlasti v poglavju Dušan, Milena, Rac; tam se s svojevrstnim pričevanjem, ki v neki točki prikazuje odnose med tremi, oglasita oba soproga (“ogromno reči, ki so zelo osebne”). V knjigi je sicer tudi kar nekaj drugih zanimivih in redkih dokumentarnih odlomkov, denimo Hiengov članek z vaj za njegovega Osvajalca.

Knjiga ni urejena klasično kronološko, pač pa ima nekakšno svojo kronologijo, kar se rado zgodi; bralec dobi občutek kontinuitete od rojstva do danes, Milena pa vendar poskuša svojo zgodbo spraviti v nekakšne zaokrožene teme. Kar zadeva dokumentarno gradivo, je priloženih precej fotografij, ki so seveda pomemben dodatek k tovrstnim delom in pri založbi se niso šli megalomanskih barvnih fotografskih izletov, pač pa so med besedilo diskretno dodajali monokromatske fotke; te pravzaprav delujejo kot dopolnilo zgodbi, kar se zdi edino smiselno. In ko smo že pri koncu: “če bi še enkrat mogla se roditi, ne bi bila nič drugega kot pevka. Rock pevka.” Potem bi bržčas dobili malce drugačno (avto)biografijo.

 

Leave a Reply