Milan Jesih: Zbrane zbirke

Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2012

Jesihov opus pred zbirkama Lahkoda (2013) in Maršal (2017) nas čaka lepo povezan v zajetni, čez 800 strani obsegajoči knjigi; kot bi rekli literarni teoretiki: opus magnum. To nedvomno drži, a ne gre za zaključen opus, o čemer pričata zbirki, ki sta izšli za pričujočo knjigo, pač pa zgolj za zašpiljenje štiridesetletnega pesniškega dela, če pa štejemo še obdobje pred prvo zbirko, je to še nekaj več let. Jesih ni nikoli pisal ene same pesmi ali ene same knjige, kot naj bi po mnenju nekaterih zahteval opus “resnega” pesnika, pač pa je njegova pesniška pokrajina silno raznolika in večpesniška, kar je, vsaj če mene vprašate, precej bolj resno in težavno delo.

Če bi strogo sledili zakonom literarnoteoretičnega pisanja, bi dejali, da je Jesihov pesniški opus razdeljen na več obdobij: v prvem je z jezikom eksperimentiral sprva v ludističnih, nato v tako ali drugače razvezanih formah, kar je trajalo od konca šestdesetih do začetka osemdesetih v zbirkah, kot so Uran v urinu, gospodar (1972), Legende (1974), Kobalt (1976) in Volfram (1980). V prvi zbirki naj bi bil ludizem še primarno prisoten, v zadnjih treh pa se je od striktnega ludizma odmikal in pokrajine svojega jezika razoral na verze, tako dolge, da so jih tiskali landscape, medtem ko so Usta (1985) zelo minimalistična zbirka s pesmimi v kratkih verzih in z duhovitimi domislicami; ta zbirka naj bi po mnenju Matevža Kosa vodila neposredno v drugo obdobje, v Sonete, ki so l. 1989 zaznamovali konec osemdesetih, z njimi pa naj bi Jesih ustvaril paradigmatsko postmodernistično zbirko. Soneti drugi so v prvi polovici devetdesetih (1993) nadaljevali in utrdili ta status, ko pa so se devetdeseta bližala koncu, se je koncu svojega duhovitega intertekstualnega sonetizma bližal tudi Jesih in z Jambi (2000) nakazal tretje obdobje, ki mu je sledil skozi vse novo tisočletje s tako ali drugače v jamb vezanimi kiticami, rimanimi, ki pa z manjkajočimi zlogi in sklopi ves čas ustvarjajo druge/različne stopične/ritmične kombinacije.

34037940

Milan Jesih: Soneti (Wieser 1989)

Tako imamo po Jambih še zbirki Tako rekoč (2007) in Mesto sto (2007), kot dodatek pa lep kupček t. i. “pesmi mimo zbirk”, torej redka besedila, ne nujno neobjavljena, a ne zajeta v zbirke. Med njimi bo za naključnega bralca zanimiv triptih UD: “Ne pomnimo, naj reče kdo, kar hoče, / da bi se kdaj kaj takšnega zgodilo, / ne bi si mislili, da je mogoče – / na sredi mesta raste spolovilo.” Seveda ne gre nujno neposredno za to, kar preberete. Ali pač? Hm … In če to še ni dovolj za zbiralce, ki bi na enem mestu radi imeli tudi pesmi, raztresene po revijah in drugod (v raznih oblikah in ritmih, da ne bo pomote), je dodan še razdelek “pesmi iz naslednje zbirke”, kar pomeni, da že v pričujoči knjigi najdete določen del zbirke Lahkoda. Spremna beseda Davida Bandlja nam odstre še eno interpretacijo Jesihovega opusa, kot multimedijska priloga – in zadostitev interdisciplinarnemu – pa je priložena plošča, na kateri sam avtor bere pesmi iz zbranih zbirk. Ta avtorska interpretacija ima lahko tudi svojstveno avtopoetično noto; navsezadnje je Jesih tako inteligenten pesnik, da ne bo šel pisat: rodil sem se, pišem od … itd., ampak bo vzpostavil neke vrste samoironično distanco, ki jo poznate/poznamo vsi tisti, ki ste/smo kdaj bili na kakšnem njegovih branj. To ni dolgočasno “visoko” branje povprečnega literarnega večera, ampak duhovito in nadvse domišljeno oživljanje verzov.

Jesihova poezija ni tako strogo hermetična kot poezija Grafenauerja, Svetine ali Šalamuna, pa tudi ne tako neposredno ubrana kot denimo Menartova, Zlobčeva ali Pavčkova. Zahteva, kot vsaka dobra poezija, inteligentnega bralca, sposobnega prepoznati številne ideje in reference; takega, ki je načitan in ne viha nosu ne nad “berljivo” ne nad “slonokoščeno” pesniško opcijo. Naslov Zbrane zbirke pa priča tudi o tem, da naš Orfej noče biti in ni na silo poduhovljen japi, kot jih dandanes srečujemo sredi vedno bolj širokih polj poezije in pesnikovanja. A če menite, da je dal svojim zbranim pesmim tako enostaven naslov zato, ker je tako zelo “straightforward”, ste se spet zmotili. Ko Jesiha namreč zgrabiš na enem koncu, ti vselej uide pri drugem. Kar je dobro, še več: nujno je.

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.