Matej Krajnc: PET KRATKIH SONETOV

I.

ker je glavno vprašanje,
kdo bo stopil na avtobus
in ne, kdo bo zmagal na
evroviziji; za tisto

imajo konzervirano hrano,
ki ni za nas smrtnike. mi
dobimo kraševe izdelke in
nam je lepo. kdor poje,

greh dela, kdor greši,
hudo ne misli, vsaj ne
prostovoljno. vedeti pa

je treba, kdaj ima glava
dovolj zaledja za telo –
takrat odkorakam.

II.

suspendirani akordi imajo
blazne oči. znajo jih
že malčki, ki jim niti
jabolka in hruške še

niso jasne. potem pride
ježek in jih pobere in
smo vsi v pizdi. kdo ve,
kaj je zares igral santana.

kdo ve, kaj zares pomeni
imeti jam session. pokličem
lahko tebe ali njega in

če od vaju ne dobim
brezhibnega zaporedja G-D-C,
se lahko poslovita. (in tako naprej …)

III.

peter, si res kradel?
peter, si se bal?
peter, si edini
v bolnišnici ostal?

dali so ti kavo.
dali so ti žig.
dane zajc je vpil:
veliki črni bik.

nato je videl svoje
življenje v dveh etudah.
kdo mu ju zavida?

peter, ti morda?
si ti orjak, ki poje
“nezvesta, bodi zdra…”?

IV.

veliko je ljudi, ki
bi radi imeli posestvo,
a brez živali in
obdelovalnih površin.

tako ne gre, trdimo
psihiatri. za človekovo
dobro počutje je
repino perje nujno. in

ti, ki životariš ob
mestnem oknu, pomisliš
kdaj na pastirje? ne?

si kdaj spal v veži
namesto na pernicah? si?
potem pa pardon …

V.

kult matere me je
prišel strašit. pravi,
da je sam. ne zgolj sam,
ampak osamljen. odsekal

sem mu glavo in ga
nagnal poslušat
partibrejkerse. pravijo,
da je treba lepo

ravnati s temi
rečmi, a jaz nisem
socializiran. zame

tudi hamletov oče
ni ravno izziv. imel
pa bi vlakec iz mehanotehnike.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.