Matej Krajnc: DRAGEC (odlomek)

Klub je bil na pol zapuščen; dragec ni mogel verjeti, da bi se v desetih minutah lahko napolnil do roba, kot je trdil organizator. Organizator je bil sicer prav tako živčen kot bend, ves čas je hodil gor in dol in kukal skoz vrata. Mesto, v katerem so nastopali, ni bilo veliko, ponavadi se ni kaj dosti dogajalo: nekaj veselic, tiste so bile polne, glasba pa, ki so jo igrali Ciklamen in Agitator, ni bila ravno za veselice. Ali pač; ko so pred pol leta igrali na nekem country pikniku, tematski zadevi, je prišlo kar nekaj ljudi, res pa je, da takrat niso nastopali sami; ponavadi je bilo dovolj, da je bilo na seznamu eno uveljavljeno ime. Bobnar sicer ni hotel slišati o uveljavljenih ali neuveljavljenih, bend je bil sestavljen iz samih veteranov, vsi razen dragca so igrali že vsaj trideset let, on jih je za sabo imel zgolj osem, bil je najmlajši izmed njih, vsi bi lahko bili njegovi očetje in to bi bila zanimiva, razburkana mladost. Dva sta bila zdravljena alkoholika, eden še ni bil zdravljen, eden pa je pil občasno, po vajah in po špilu, ampak ne veliko, raje je nabiral gobe. Hvalil se je, da ga ni alkohola, ki bi prekašal dobro mušnico. Imel je prav: ni ga. O mušnicah je vedel vse, kar hočete: zgodovino od prvega trosa, ki je kdajkoli padel na Zemljo, pa tudi alternative, denimo kako je bog ustvaril prvo gobo precej pred drugimi rastlinami. Vse to je, tako je sam trdil, podprto z dejstvi, čisto vsaka alternativa, bog naj bi mu to sam povedal v trenutku slabosti, kar pa zadeva prvi tros pred toliko in toliko milijardami let, so o tem govorili doma, ker naj bi njihova rodbina bila tako stara, da bi bila v sorodu z nekaterimi od tistih prarastlin. Dragec je z navdušenjem poslušal Aminokislinovo zgodbo, tako si je pravil možak, sicer je bil Milan, v mlajših letih je študiral kemijo in biologijo – oboje je bila še vedno njegova prikrita strast, čeprav je obenem trdil, da je namesto diplome raje vzel LSD. Kje pa si ga dobil, je zanimalo bobnarja, ki je poskusil različne droge, le LSD-ja se je ustrašil, a to je bilo bolj retorično vprašanje; oba sta v sedemdesetih igrala v različnih bendih v tujini, Aminokislina je bil celo v takratni Sovjetski zvezi. O, ko bi ti videl Radmilo Karaklajić, pela je Angelino, pol Moskve je padlo dol, druga polovica je hotela z njo na oder, da bi skupaj plesali in peli, je vedel povedati. Bil je dober basist, nikoli ni slepal, nikoli poskušal tekmovati z bobnarjem. Bobnar je večkrat z nasmehom povedal, da sta zelo usklajena, kot pri soprogah, tako na odru, in res, dragec je izvedel, da sta bila kot Harrison in Clapton – najprej je bil poročen bobnar, nato se je ločil, nakar je gospo, zdaj spet gospodično, dobil Aminokislina, je pa res, da se poprej nista poznala, tako da je to bilo čisto naključje. Aminokislina je bil še vedno poročen s tisto gospo, rekel je, da se tako zgodi v rokenrolu, kjer se zgodi vse. Kako je prišel do LSD-ja, tega ni podrobneje razlagal, čeprav je bobnarja zanimalo, zdelo se mu je, da je bil za nekaj prikrajšan. Najhujši je bil alkohol, je sicer vselej trdil, hujši kot kokain, pri kokainu sem dobil dvojno osebnost, to je bilo vse, je zamahnil z roko, kot bi to bilo nekaj čisto običajnega, a pri alkoholu sem najebal, dobil sem odpoved v treh bendih in jetra nosim na vrvici. Presajena? nas je zanimalo. Ah, kje pa, kdo je pa imel denar za to, vse smo popili, se je smejal bobnar, sem jo pa za las odnesel, medtem ko je želodec ni, táko rano sem dobil, da ne smem ničesar ocvrtega, nobene čebule, pikniki kar odpadejo, zelenjava pa se mi sicer gnusi, a jo zdaj moram jesti, druge ni. Česa boljšega niti ne dobim. Ko je to povedal, ne prvič, nad zelenjavo se je pritoževal ves čas, se je popraskal po bradi in ugotovil, da bo morda čas za premor na vajah. Od razvad mu je ostalo kajenje, to je ostalo vsem tem predsokratikom, ne pivo in cvetje, pač pa pivo in tobak. Dva zdravljena sta pila vodo in se zmrdovala, češ, kam ju je življenje na stara leta prignalo. Tudi Elda Viler ne ve, ona se tudi samo sprašuje, se je šalil kitarist, ki ni bil zdravljen in si je že pred vajami pošteno privoščil. Govoril je, da je prvi, ki je v državi imel kitaro Gibson Les Paul, hkrati tudi prvi s telecastrom. Aminokislina je vedel povedati drugače in je s tem vselej razjaril ubogega reveža, češ, zdaj pa nimam avtoritete pred mulcem in je kazal na dragca. Temu je bilo vseeno, kako je bilo s kitarami pri teh modelih, kitarist je zdaj igral Squier, menda celo tisto vstopno verzijo, ki je bila precej poceni. Kitarist je bil že leta brez službe, preživljal se je s priložnostnimi deli in z bratovo pomočjo. Brata ni maral, ker je bil ves čas redno zaposlen in pri denarju kot računalničar, imel je celo svoj servis, ki je tedaj dobro nesel. Konformist, je sikal skoz zobe, medtem ko se je bobnar režal in mu odgovarjal, da je tudi sam bil tak konformist, dokler ni začel preveč piti, da bi lahko še hodil v službo. Potem si poneverjal denar, se je krohotal in gledal dragca: vprašaj mojo sestro, mu je namigoval, boš videl, vse ti bo povedala. Kopal se je v denarju, zdaj pa igra otroško kitaro. Hej, pazi kaj govoriš, tale Squier je vintage, kri sem scal, da sem ga dobil, vse te kitare niso tako poceni. A ja, se je še kar krohotal bobnar, potem mi pa povej, čemu se Nenad hvali po mestu, da si mu dvakrat preplačal sinovo kitaro, ki jo je dobil po prvi polovici osnovne glasbene, ko je vztrajal, da s klasične presedla na štrom, nakar so ga tudi prepisali v zasebno. Pusti Nenada, on laže o prejšnjih treh zakonih, pa tudi v javni upravi ni bil nikoli v službi. O, je bil, se je oglasil Aminokislina, še opraviti sem imel z njim, ko sem … Vratar je bil, se je zdaj oglasil še četrti iz družbe, klaviaturist, dvaindvajset let je bil vratar, potem je deset let prodajal knjige za Prešernovo družbo, vse tiste slikanice, mojo ženo je moril skoraj vsak mesec: Vilma, izdali smo Krst pri Savici, kot bi bil on urednik in nič manj od tega. Vilma, to moraš imeti. Bila sta sošolca iz osnovne šole, pa je zato vedno gnjavil, žena pa je imela občutek dolžnosti, češ, sošolca ne morem odgnati, ne da bi kaj kupila, revež je, preživlja se s tem. Prišel je s kovčkom, opicanjen, da se je kar prašilo, kravata, svetleči čevlji, vse to, jaz pa na vrtu v kratkih hlačah, da je bilo Vilmi najprej nerodno, kakšni smo, kmetavzarski purgerji, potem pa si je umila roke in se zakadila med tiste slikanice, vse je hotela pokupiti in potem razdati tamalim, pa redno letno zbirko je ponujal, enkrat so bile zraven Menartove pesmi, pa ena pisateljica, kako se je že pisala, Škrinjar, ona je bila abonirana, soseda jo je poznala, baje sta bili svojčas v paralelki, ampak mi nismo imeli prostora za knjige, pritlično bajto imava, mojega orodja je vsepovsod polno, ne rečem, da nisem bral, prebral sem vse one tolste reči, od one, ki se je vrgla pod vlak, pa ona … ona … ona, ko so naredili tudi film … ki se ji je potem zmešalo, tista jo je igrala … ona zadeva z vojno in sužnji … pa on hipuzl z brki je igral v filmu … moram kadit, vidiš, mi že poka film … kje smo že ostali v komadu? Dragec tudi ni več vedel, kitarist pa je srkal in čudno gledal, nič kaj vesel, ker je bil napovedan premor, on je najraje srkal med igranjem, pavza je bila obligatorna in ga je zato veselje minilo, med pavzo so vsi kaj srknili. V prostoru za vaje ni dovolil kajenja, kar je bila sreča, saj bi se vsi zadušili, stlačeni kot morski sadeži, dragec je moral paziti, da z vratom kitare ni zadel klaviaturista, medtem ko je kitarist zlasti med soliranjem klatil naokrog in se je bilo treba umikati in pripogibati. Po približno polovici vaje je odprl vrata in se zadrl: mama! Bo kaj za jest? Bobnar je nato grdo pogledal in rekel, naj ne gnjavi mame, kdo pa še žre med vajami, razen tamali čokolade. Mama je bila stara 91 let, še pri močeh, kuhala je še in za silo pospravljala, kitaristov brat jo je občasno za par dni vzel k sebi, da si je odpočila od frekvenc, pritoževala se pa ni. Jota je, se je slišalo z vrha stopnic in kitarist se je obrnil v sobo in vprašal, če bo kdo joto. Odkimavali so, on pa je rekel: vsi ste reve, jaz pa bom joto! in je izginil v zgornje nadstropje in potem ostal tam vsaj pol ure, da se je najedel, na hitro stuširal, prižgal čik in prišel nazaj dol. Takrat šeleje bila pavza, odprl je garažo in stari rokerji so se zbrali okrog vrat, kadili in modrovali. Dragca so klicali Životinjsko carstvo, zaradi čokoladic, ki jih je jedel na vajah, da bi lažje zdržal tri ali štiri ure. Do jote mu ni bilo, kitaristova mama je kuhala premastno, Carstvo pa je bilo ravno prav, da ga je držalo na nogah. Za rojstni dan ti kupimo album, se je šalil bobnar, in le glej, da ga napolniš na vajah, še preden izdamo ploščo. Plošča je bila cilj, vse poti na svetu so vodile k plošči. S ploščo pride več špilov, s špili pa kak novec, da se ne bi zdelo, da gre čas v zrak tam v tisti čumnati. Vsi iz benda so svojčas dobro služili z glasbo, turneje po Sovjetski zvezi so se splačale, prav tako igranje na plesih, gostovanja po bivši državi. Napolnili smo Dom sindikata, dvakrat, se je klaviaturist spominjal enega svojih bivših bendov. Vozil sem dober avto, kadil cigare. No no no, mu je kitarist segel v besedo, cigar nisi nikoli kadil, mlel si delavske 57, predolgo te poznam. To se tako reče, je vztrajal klaviaturist. Res smo imeli precej denarja, je zavzdihnil bobnar. Drageca je zanimalo, čemu vzdihujejo, če pa so vedeli povedati, da je eden z denarjem od rokenrola kupil stanovanje, drugi tisto pritlično hišo, dva sta bila v službi, ni jim šlo tako slabo, najslabše pravzaprav še kitaristu in dragcu, ki je bil na budžetu. Lahko bi si bil privoščil boljše cigarete, je ugotavljal klaviaturist. Ampak potem je prišel Bregović, pobral je vse hite. V osemdesetih je bilo treba v komercialo, saj sam veš, je namigoval kitaristu. Ničesar ne vem, takrat sem bil v službi, takoj po letu 1980, ko je kazalo, da bo tudi z Dnevi slovenske zabavne glasbe vsak čas konec. Saj res, tebe so klicali v studio, se je spominjal klaviaturist, a nisi celo nekaj produciral? Ne, je odkimal kitarist, v službi sem že bil. Bobnar je nato rekel, da mu dol visi za leto 1980, spominja se neke ladje … Tako sem bil zadet, da mi je bilo čisto vseeno, kje sem. Potem se je obrnil k Aminokislini: nisi ti spremljal Đurđice Barlović, ko je šla od Fosilov? Celo snemal sem z njo, se je pohvalil ta, do leta 1990. Hej, je posegel vmes kitarist, kakšna Đurđica, mi smo bili progresivci. Zase govori, ga je zavrnil Aminokislina, ti, ki nisi nikoli niti povohal tujine, lahko je takim zganjat progresivo. In z bobnarjem sta se pomenljivo spogledala. On je uglasboval pesnike, sta skorajda zapela, on je bil boljši od nas, ki smo tezgarili s komercialo. Držita no gobec, je vzrojil kitarist, kakšni pesniki! A nisi prijateljeval z …? Nehaj že, je grmel kitarist, prav tako sem igral Johnny B. Goode in Dolinu našeg sna. Ne ne, ti si imel celo malo ploščo z onim svojim triom, je vztrajal Aminokislina, saj sem gostoval takrat, se ne spomniš, imel sem dva meseca prosto, prišel sem v Jugoslavijo, pil, potem sem nekako zalutal v tisti studio, ti si bil v beli srajci, s telecastrom, komandiral si, kot bi bil tvoj studio, bil sem napol v komi, pa si rekel: nasnemi tule tale part. Komada sploh nisem slišal prej, a ni bilo pomembno: okej, part, bom že, brez veze, nakar ugotovim, da je pizdun vtaknil not kup jazzovskih akordov in če ne bi v tujini igral Desafinado in tega sranja, bi se samo zložil po tleh. Jaz sem tudi igral Desafinado, pa Blame It On The Bossa Nova, se je smehljal bobnar, pevec je bil en Norvežan, sploh ni znal angleško, kar je za Norvežane čudno, ampak ni znal, kar izmišljeval si je tekst, sproti, ljudje pa ploskali, ker jim je bilo itak vseeno, pluli smo par mesecev, glavno da je bila glasba. Nismo posneli male plošče, je še vedno vztrajal kitarist, na ZKP-ju so rekli ne. Kdo pa govori o ZKP-ju, je rekel Aminokislina, za beograjsko založbo si jo posnel, pa album tudi, pol leta za malo ploščo je bil album, potem ste razpadli. Na albumu nisem igral, sem bil spet v Rusiji, ga pa imam doma, še podpisal si mi ga. Singlce pa nimam, če ti še kdaj pride v roko, se spomni name. Kakih šest jih še imam zgoraj, se je zdaj dokončno zagovoril kitarist, pa ti je ne dam. Zakaj ne? je zanimalo Aminokislino. Ker nisi igral na njej. Potem je Aminokislina ponavadi pobesnel in zgrmel iz sobe. Počakali so deset minut in ga šli iskat. Ni ga bilo več in vaje je bilo konec. Na naslednjo vajo je seveda prišel in če so fantje spet govorili o starih časih, se je scenarij ponovil. Govorili pa so, in to vedno. No ja, Aminokislina ni vselej pobegnil z vaje, pogostokrat pa, zato si je pridobil še en vzdevek, doktor Bežanec, ki mu ga je prilepil dragec. Garažna vrata so bila zaprta, da ni bilo dostopa v klet, sicer bi na vajah imeli pol naselja. H kitaristu so ves čas hodili lokalni znameniteži, nekateri bolj božji voleki, drugi manj, vsi pa zanimivi, barvite osebnosti, pestri značaji. Jurčič bi iz njih napisal epopejo. Najmlajši izmed njih je bil Brat Dvojček, Aminokislinov nečak, ki je živel v tem koncu, sicer je delal v banki. Stric Milan, je vedno prihrumel v garažo, če je bila odprta, zavrnili smo ti prošnjo, jutri pridi v banko, da ti še uradno povem. Jebi se, dete, mu je skozi zobe sikal stric, in preostanek vaje smo poslušali o tem, kako pri petdesetih ne moreš več dobit kredita samo zato, ker imaš nečaka v banki. Če bi ti ga dal, bi rekli, da imajo člani družine privilegije, je razlagal nečak, v nemilosti bi bil. Si raje v nemilosti pri meni? se je čudil stric Aminokislina. Ja, je kimal nečak, ti me ne preživljaš. Njegov brat dvojček je umrl ob rojstvu, to je bila javna temna skrivnost družine, Aminokislinova sestra ni tega nikoli prebolela in pokopali so jo dva meseca zatem. Uradna različica je bila anevrizem, kar je bilo tudi res, Aminokislina pa je nečaka po nekakšni črni analogiji začel klicati Brat Dvojček, kar je očeta, Aminokislinovega svaka, izjemno zabavalo, celo v toliki meri, da je še sam prevzel vzdevek, in Simon je postal Brat Dvojček. Oče svak je bil arhitekt s svojstvenim smislom za humor, za ženo je sicer precej žaloval, vsaj tako so rekli, že poldrugo leto po njeni smrti pa se poročil z avstrijsko gospo, ki jo je srečal na izletu v Lavamünd. Postregla mu je s pivom, oče svak je znal nekaj malega nemško, ugotovila sta, da ima ona po babici prednike iz Tuhinjske in tako naprej. Brat Dvojček ni zameril, ker je bil še premajhen, mamo Avstrijko, tako jo je klical, je poznal, odkar je vedel zase. Nekdo mu je moral povedati, je tuhtal bobnar, sicer bi je ne klical tako. Saj mu je, je komentiral Aminokislina, fotr mu je povedal takoj, ko je začel zaznavati družino. To ni tvoja mama, je predstavil žensko nad stajico, je pa moja žena in jo kliči mama, da ne bo užaljena, ker se ni poročila z menoj zato, da bi jo zdaj en mulc klical po imenu. Mama Avstrijka je kadila Ronhill modre, je še povedal Aminokislina, kot da bi to kaj prispevalo k siceršnji družinski slogi. Brat Dvojček je vsako leto nesel svečo na mamin grob, a se ni pogovarjal z njenim nagrobnikom ali se metal ob tla, češ, usoda prekleta, ki mi je vzela mamo. Tja je hodil bolj obligatorno, osebe, ki so jo položili tja spod in zdaj ni od nje bilo več kosti ne prsti, ni poznal in tako niti ni imel spomina nanjo. No ja, tisti praspomin že, in večkrat je pomislil nanjo, pobaral očeta, kakšna je bila, kam dlje pa ni segel. Že od malega je imel bankirske možgane in se s temi rečmi ni kaj preveč obremenjeval. Ekonomijo je končal v roku, vmes celo igral bas v gimnazijskem bendu – tudi Aminokislina, ki je bil za to kriv, je nekajkrat prišel gostovat – nato pa je kaj hitro pustil »estrado« in se zaposlil v banki. Strica je imel rad, imela sta odnos, ki je temeljil na Dopplerjevem efektu, a prosili smo ga, naj ga o kreditih ne obvešča na vajah, čeprav je v tem koncu ustaljen in poročen, s tremi otroki, dvema hčerkama in enim »kuker sinom«, se je sam šalil, ker je mali nosil dolge lase. Bolj pogosto kot Brat Dvojček je na vaje uletaval model, ki je zahteval, da ga kličemo Hinc Smrekar, po znanem ilustratorju, trdil je celo, da je njegov sin, a tega mu seveda ni nihče verjel. Ko je sina spremenil v bratranca, ni bil rezultat nič boljši, pa tudi pri prabratrancu se ni izvlekel. Ime naj bi mu bilo Karel, še dobro, da ni govoril, da je Karel Pečko. Ukvarjal se je sicer z risanjem, celo pri animiranih filmih naj bi svojčas sodeloval, a potem je prišel rokenrol, sploh mariborska scena, kjer je živel do svojih zgodnjih štiridesetih. Bil je precej starejši od vseh v bendu, okrog sedemdeset jih je že moral imeti, a organizem mu je še nekako funkcioniral. Trdo življenje mu je sicer zrahljalo možgansko skorjo in popilo eno od polobel, a Hinc se ni dal, trdil je, da za kleno slovensko pesem ni nikoli prepozno. Ciklamen in Agitator niso imeli nobene angleške, a bendu je kljub temu ves čas očital, da svinjajo po jeziku, ga tlačijo in dajejo v nič. Nihče ni vedel ničesar podrobnega o njegovem zasebnem življenju, sam pa je govoril, da je v času osamosvojitve »umrl za novo državo, zaprli so mi in mi vrtali v lobanjo, pizde, a se nisem dal, potolkel sem jih z ječarskim možnarjem in s slovensko zastavo«. Veteran, kakršen naj bi bil, ni imel nobenih privilegijev in tudi pokojnine ne, če je dragec prav razumel. Vsako leto jeseni je za kak mesec izginil iz mesta, govorili so, da pomaga pri trgatvah, kar je bilo zanj sicer naravno stanje, namreč da je bil v tesni zvezi z vinsko trto, na veliko popival in stal na dvorišču kitaristove hiše s celim kartonom cigaret, sikspekom in štruco kruha, to je bilo ponavadi ob koncu meseca, ko je nekje nastrgal za najpomembnejše, sicer je žical cigarete od dragčevih so-Ciklamnov. Nedolžnost sem izgubil pri enajstih, je povedal vsakič, ko je prišel – in to je bilo na vsaki vaji, dokler kitarist ni dokončno zaklenil garaže – v predmestju se je zgodilo, med ščavjem in koprivami, je še dodal. Koprive so me bodle v rit, na oni strani sem pa jaz bodel, se je hvalil, nakar so ga ustavili, ker je hotel podrobno opisovati, kako je prišlo do dogodka in kaj vse je počel, a tega bend ni hotel vedeti. Občasno se je oglasil tudi Vražji Goban; ta se je dobro razumel z Aminokislino, saj je z njim delil veselje do gob, nekajkrat sta celo šla skupaj nabirat. A medtem ko so Aminokislino zanimale zlasti neužitne gobe, je bil Vražji Goban po besedah kitarista pravi umetnik v pripravi užitnih. S kitaristom sta se poznala od nekdaj, živel je tri hiše v levo, bil pa je kakih pet, šest let starejši, z urejenim družinskim življenjem in tik pred odhodom v pokoj zaradi delne invalidnosti. O njegovi familiji bi se lahko pogovarjali, je robantil kitarist, tako se hvali, da ga bo razklalo, v resnici pa njegovi fantjene morejo plavati, sin ni njegov, je privoščljivo pristavil. Pa on to ve? je bleknil bobnar. Ve, je kimal kitarist, zdravniki so mu povedali že v mladih letih, a sta z Veroniko kljub temu ostala skupaj, bolj po dogovoru kot sicer, he he he … se je nasmihal. Kaj misliš s tem, je zanimalo Aminokislino, a ga je bobnar ustavil: saj veš, kaj misli. Že, ampak a je treba privoščit in se še režat? Če je pa smešno, je vztrajal kitarist. Tako se repenči, v resnici pa … Bi ti raje skrbel za svoje fante, je vskočil bobnar. Moji fantjeso čisto v redu, še v teh letih imajo svoje vrline, je zarohnel kitarist. Ko sem lani bil na morju, sem srečal dve Portugalki … je začel, a ga je bobnar ustavil, češ, to so tvoje stvari, ne zanima nas, kje opletaš in kako opletaš. Kitarista je to razjezilo, ker je bil že pripravljen na hvalisanje; bobnar mu je popolnoma sesul agendo. A ni se dal. Začel je: ko sem bil še mlajši, tega še nisem povedal … pa ga je klaviaturist ustavil: si se oženil z ono ubogo revo Sabino, ki je komaj čakala, da boš zaigral solo iz Layle. In ga je zaigral, se je klaviaturist obrnil proti zidu, kot bi govoril z nevidnim človekom, a šlampasto, prvi del rifa mu je še nekako šel, ko je pa prišlo do daljših pasaž, je začel nekaj improvizirati, se zapletel in sesul. Kitarist je kar sivel od besa, ko je klaviaturist razpredal zgodbo. Nato se je vmešal bobnar in rekel: smo na vajah ali na debatnem krožku? O tem lahko pozneje, ob čiku v garaži, dajmo zdaj it še enkrat skoz repertoar. Še dobro, da je garaža zdaj zaklenjena, je dodal, sicer ne bi ničesar naredili, uletel bi nam Hinc, pa še kdo. Kje je pa danes Edigs? je zanimalo klaviaturista. Ob torkih je ponavadi tu že pred nami. Gospa Edigs, tako so ji pravili, ker je imela bele lase, bila je kitaristovih let, soseda, ki naj bi bila še vedno zaljubljena vanj, je bila najbolj simpatična od »gostov«, ki so prihajali. Zaljubljenosti v kitarista ni kazala, edini dokaz je bilo njegovo govorjenje, a njega je bilo treba obravnavati z nujnim ščepcem skepse in morda še z malo peteršilja. Edigs je bila odlična kitaristka in na vsak način je hotela v bend, baje že več kot trideset let, v vse moje bende, je povedal kitarist. K šovinistu, kakršen je bil, bi lahko prišla tudi Jima Hendrix, pa je ne bi vzel v bend, ker je bil mnenja, da tako pač ne gre. Moral je požreti, da je večkrat vskočila, ko je bil sam preveč pijan, da bi speljal, kar bi moral, zlasti ko so Ciklamni snemali ploščo. Sicer je hodila na vse nastope v mestu in okolici in večkrat je morala tudi na oder, da ni prišlo do katastrofe. Edigs je bila na vajah sicer na splošno priljubljena in edina od druščine, ki je lahko prihajala tudi, ko je postal dostop do kleti otežen. Ko se je dragec odločil, da na odru ne bo več igral kitare in se posvetil zgolj petju, so kitarista končno prisilili, da jo je vzel v bend in potem sta izvajala solaže v dvoje, seveda če je on bil dovolj priseben. V klubu, kjer so Ciklamni tokrat čakali na špil, ni bil priseben, zložil se je v kot in Edigs je morala spet prevzeti vse pasaže, solaže in kar je še zadev, ki jih v bendu opravlja solo kitara. Kitarist je sedel, na pol spal, držal tistega Squierja in tolkel ritem; dali so ga čisto na tiho, da ni motil. Klub se je napolnil dve minuti pred začetkom, dragec kar ni mogel verjeti, saj so nekajkrat že igrali pred praznim prostorom. V tisti luknji je strašilo, se je šalil Aminokislina, ko so se spominjali čisto prvega skupnega nastopa v manjšem kraju pri severni meji. Prejšnji dan je tam nastopil Smolar, baje je bilo polno, kak teden pred njim Natalija Kolšek … Rokenrol zasedbe Ciklamen in Agitator pa ni pritegnil ljudi, v prostoru so sedeli natanko trije in se pogovarjali o hitrih avtomobilih. Tu pa tam je kdo pogledal na oder, se zadrl: igrajte Wonderful Tonight! in ko so ta komad končno zares zaigrali, ni nihče niti trznil. Kitarist je rekel: od zdaj nobenih izpolnjevanj želja več, nismo džuboks. Dragcu tudi ni bilo najbolj prav, te stvari je že prerasel, vsaj tako si je prigovarjal, čeprav so v bendu igrali par rokerskih stalnic. A to je bila njihova igra, ne tombola iz občinstva. Ko so posneli prvi singl, se je prisotnost na nastopih popravila, v dotičnem klubu pa so že napovedali ploščo, točneje album, ki ga zdaj snemamo, je povedal Aminokislina, kar pa sploh še ni držalo. Kaj, če bi posneli komade iz vadnic za kitaro, samo v bolj ostrih verzijah, je padlo na pamet Aminokislini. Kuža Pazi, Greensleaves … To vsi poznajo, bi morda celo kje vrteli. A kitarist, bobnar in Dragec niso bili za take špase. Klaviaturist je bil malce bolj diplomatski, rekel je, da bi se morda ne spodobilo, da zdaj, po vseh teh letih, snemajo komade iz učbenikov, in pri tem je ostalo. Saj ne, da ne bi imeli navdiha, kitarist in Aminokislina sta pisala melodije kot za stavo, bobnar in dragec pa besedila. Štirje avtorji od petih, to za bend ni slabo. Še klaviaturist je naposled prinesel nekaj svojega na vajo, inštrumental, ki so ga potem igrali. Pet avtorjev od petih – sploh ni slabo. V prvem letu so naredili kakih trideset komadov, od tega jih je bilo vsaj dvajset dovolj izdelanih. Posnemimo dvojni album, je navijal kitarist. Dvojni album kot prvenec? je Dragec zmajeval z glavo. Bi vprašali Hinca? se je šalil bobnar. Hinc je prišel na dva špila in potem nikoli več na nobenega. Zvirate se po odru kot Američani, je divjal. Slišal sem ou jeah, je še robantil. Drekate po našem jeziku, namesto da bi peli lepe, narodne pesmi. Besedila niso slaba, je nadaljeval, a podrekana z raznimi angleškimi tujkami. Spakedrankami. Pa srbohrvaške besede so not. Umiral sem za Slovenijo, vi pa tule drekate z ou jeah. Ou jeah je slaba beseda, angleška je, a ste čisto nori? Ou jeah sta dve besedi, Hinc, se je vmešal bobnar, a s tem ga je še bolj razkuril. Kot Američani skačete po odru, pa ameriške kitare igrate namesto Melodija Mengeš, kaj je narobe z njimi? Potem pa ou jeah in svašta, da se mi želodec obrne. Ste videli, kako sem pil na zadnjem špilu, ste videli? Zato, da bi pozabil, kar sem slišal. Še v Nemčijo nisem hotel it delat, pa so mi ponudili veliko denarja, ne grem k okupatorju, kurirček sem bil, potem pa kri pretakal za samostojnost, še v zaporu sem bil, pretolkli so me, da so mi oči švigale skoz rit ven in nazaj. Ne grem delat v Nemčijo, čeprav so ponujali ogromno denarja, no, potem pa sedim tam v tisti gostilni in poslušam ou jeah in svašta. Anglež bi potrl Slovane, v hipu bi jih potrl, vi pa po ameriško skačete po odru in vpijete ou jeah. Besedila so sicer dobra, lepe besede, dobre zveze, duhovite, ampak potem vse uničite, vse podrekate. Umiral sem za Slovenijo, kri puščal, potem pa pridem v lokal … Odlična besedila sicer, res zelo dobra … Kitarist je potem začel razmišljati, če ne bi bilo morda res dobro, da bi posneli samo enojni album. Pa ne zaradi Hinca, je rekel, ampak mogoče je res veliko, dvajset pesmi naenkrat. Posnemimo jih deset, vsak naj prispeva nekaj za studio. Ah, ne, je rekel Aminokislina, nista vidva z našim zlatim grlom govorila, da že medita založbe? Saj sva že omedila eno, je rekel kitarist, kdo pa misliš, da je plasiral singl. Kaj pa potem bulazniš – denar za studio? se je čudil Aminokislina. Hja, založba meni, da še nismo čisto tam. Kje tam? se je razburil Aminokislina. Trideset let plus igram, po vseh studijih sem bil, vsi smo delali z Acotom, z Bevcem, kaj ti je? Tale bend, ga je miril kitarist, še ni čisto uigran, nismo še tako dolgo skupaj. Prav ima, je pritegnil bobnar, to, da imamo mi že izkušnje, še ne pomeni, da bomo dobro posneli. Eh, je zamahnil z roko Aminokislina, jaz mislim, da bi ne bilo pametno predolgo čakat, zdaj, ko je singl zunaj. Dragec se je strinjal, da je v tem nekaj resnice – če so jih ljudje zdaj počasi začeli spoznavat in prihajat na nastope, bi bilo neumno, da bi si vzeli predolg premor do plošče. Ta komad, ki je singl, je rekel bobnar, smo posneli na lastne stroške, ampak jaz ne bi več vlagal v studio, prvič nimamo od kod vzet, drugič imamo založbo, če jo imamo, sta kaj podpisala? Samo to, da plasirajo ta komad, nič zavezujočega, je povedal dragec. Nisva hotela preveč težit, čeprav je bil šefe dovolj prijazen, češ, ja, komad ni slab, to bi lahko šlo, ampak to je vse, kar so slišali, premalo poudarka na refrenu, je rekel. Hočejo pop ali rock bend? je zanimalo Aminokislino. Moramo se odločit, kaj bomo: če bomo pop, jim našopajmo not refrene, da se bojo davili ob njih, gnnnngh, gnnngh, sami refreni, pa stokrat ponovit, kot sta to počela Smode in Daniel. In bobnar je vtem začel tolči po sneru in se dreti: Marinelaaaa, iz torbe đavlu ispala … Daj mir, ga je prekinil kitarist, to ni za zajebancijo. Dajmo resno razmislit, kaj hočemo. Ni več veliko možnosti za uspeh. On bo že še igral, je kazal name, mi pa … Zase govori, ki žlampaš, kot da bo zvečer apokalipsa, se je oglasil bobnar, ampak nekaj je res: če se bomo šli alternativo, moramo vedet, da špilov ne bo veliko, zgnili bomo tule v kleti, morda posneli tisto ploščo, morda ne … Če jim vržemo not kak refren več, nas ne bo konec. Saj ni nujno, da smo zato že takoj neki hitmejkerji. Fantje-fantje, je mrmral šef založbe, ko sva s kitaristom po tisti vaji spet sedela v njegovi pisarni, fantje-fantje, mnjaaa mnjaaaa … Komad ni bil slab, se strinjam, ampak mi bi vseeno avdicijo – lahko pridemo na vajo? Kaj? je vzrojil kitarist, kakšno vprašanje pa je to? Saj znamo igrati, trideset let smo že vsi v tem poslu, no ja, razen njega – in je pokazal na dragca – on je še bolj zelen. Je že v redu, je že v redu, ga je miril šef založbe, to je vse odlično, krasno, da bolje ne more biti, a ti po cele dneve piješ, trije ali koliko ste zdravljeni alkoholiki, če prav vem, na vrhuncu ste bili v sedemdesetih … Imate nekaj špilov, slišim, baje te rešuje ven ena gospa, se je spet obrnil h kitaristu. Kako misliš, da boste speljali recimo turnejo? Vzemite to gospo v bend, če ti ne misliš nehat pit. Kdo pije, je spraševal kitarist, a šef založbe ga ni poslušal, ampak nadaljeval: drug teden pridem na vajo, da vidim in slišim, potem pridem še na vaš naslednji špil. Singl ni prišel na lestvico, bo verjetno treba delat spot, si dovolj trezen za kaj takega? Dragec je sedel v sosednjem stolu in se hihital, ko je gledal, kako kitarist menja barve. Nič se ne jezi, je mirno govoril šef založbe, in se vzemi v roke. Gospe povej, naj bo zraven na vajah in na špilu. Potem se bomo usedli in naredili pogodbo, v jeseni bi lahko izdali ploščo, samo čez poletje boste morali igrat, brez dopustov, brez raznega sranja na špilih. Prijavili vas bomo na poletni festival, na MMS, to bo odskočna deska … Imate kak komad o morju? Kitarista je kar pognalo pokonci: dvajset komadov imamo pripravljenih za snemanje! Že v redu, je kimal šef založbe, ampak a je kateri o morju, soncu, valovih, obali, Portorožu, Piranu, ladjah, mornarjih …? Imamo enega o kajenju trave, je zinil dragec. Trava, no, to bi že bilo, ampak ne taka za kajenje, lahko to malo preoblikujete? In tako naprej in naprej je šlo, sestanek je kar trajal in potem so se znašli v dotičnem klubu in čakali, kaj bo. Ko so začeli igrat, so se koj sprostili, tudi organizator, ki je še dve minuti pred tem grizel tapete in kadil cigarete iz modre škatlice. Prostor je bil lepo poln, pri šanku dovolj ljudi. Po uri in desetih minutah so naredili pavzo, čakal jih je še en tak šus. Bend si je prižigal cigarete, dragec pa je sedel ob robu odra in se spraševal, čemu je tako zelo utrujen …

Leave a Reply