Bil sem prepričan, da nisem slišal jazza. Tudi kantavtorji niso bili, njih poznam, včasih smo skupaj jedli. Bil je torej dan, ki si ga občasno vseeno privoščimo, meniji so bili trije, kar je pomenilo, da Leticija ne bo jedla z nami, Danijel pa morda, če bo ravno pri denarju. Vsak je plačal zase, tak dogovor je veljal že od leta 1995.

In kaj sem počel leta 1995? Barval sem jadrnice, kar je bila moja želja že v osnovni šoli. Poklicni cilj. Bral sem Bratovščino sinjega galeba in to je bilo to, nikoli si nisem premislil. Jazz sem odmislil, Leticija bo čez dobro leto šla na Pag, Danijel pa pravi, da bo prodal svoj pogrebni zavod, vsi želijo baje umreti javno, ne zasebno. Prijavljal se bo na festivale, pravi. No, odgovarjam, če je tako …

Kljub temu ne naročam dragih jedi, ker jih ne potrebujem. Nekaj testenin, tu pa tam zrezek, če je svež, morda sok, če mi ga iztisnejo neposredno pred očmi. Moj oče je imel lastno vinsko klet, to zdaj ni nič neobičajnega, za leto 1995 pa je bilo, takrat nismo poslušali vina, pač pa britpop. Lahko si imel sod, če pa nisi imel dobrega basista, ti vsa reč ni prav nič pomagala. Zato sem tudi rekel: nič več ne bomo igrali California Blue po balkonih; če ne bom zdaj šel na svoje, ne bom nikoli. In zdaj sedim v restavraciji, minili sta dve desetletji, kaj imam povedati? Leticija, bi rada ti kaj povedala? Danijel, ti? Molčita, kaj? Potem pa za večno obmolknita, bark zame ne bo nič manj.

Bil sem prepričan, da igrajo stomatologi, bila je petnajstletnica njihovega lokalnega kluba. Leticija in Danijel sta se poročila, tega ni nihče predvidel. Jaz se nisem, to so predvideli. Čakal sem na lastno jadrnico, gledal Elvisove filme, no ja, pravzaprav samo enega, tistega iz leta 1962, v katerem je plul. Tako bom torej zaslužil – s petjem. Znam sicer premalo pesmi, a to ni še nikogar ustavilo …