Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba, 2018 (zbirka Najst, prevod Diana Pungeršič)

Spominjam se, da mi je predstojnik na primerjalni nekega dne, ko smo se na predavanju o zgodovini literarne vede pogovarjali o velikih peresih, dejal, da ta oddelek ni zame; povedal sem namreč (in to drži še danes, ko sem študij že zdavnaj končal), da sta moja najljubša avtorja Agatha Christie in Arthur Conan Doyle in mu začel tudi z nekaterimi strokovnimi argumenti dokazovati, da ne gre za “trivialno” literaturo, ampak za nadvse dobro, domiselno in zahtevno napisana žanrska dela, ki so lahko tudi “cross-over”, torej, da najboljša izmed njih delujejo tudi zunaj žanra. Prav tako je oddelek takrat odpisal Julesa Verna, Karla Maya in večino mladinskih pisateljev, za katere še vedno menim, da sodijo v sam vrh tovrstne svetovne literature: Seliškar, Bevk, Kristina Brenk, Sue Townsend in še kdo. Na ta dogodek, ki se je zgodil že skoraj pred četrt stoletja, sem se spomnil ob branju pričujoče knjige, ki jo je Cankarjeva založba objavila v zbirki Najst, torej pod krovom mladinske literature, je pa nedvomno najbolj zanimiv roman, ki sem ga bral v zadnjem letu. Bar none, kot bi rekli čez lužo.

Čehi in Slovaki so vedno bili mojstrski pisatelji, duhoviti in berljivi, hkrati pa so skozi to navidezno lahkotnost podajanja pred bralčevo sposobnost rezoniranja in razmišljanja pripeljali številne teme za razmislek, angažirane in tudi tabu. Juraj Šebesta, slovaški pisatelj, tudi teoretik gledališča in prevajalec, je eden takih pisateljev, po letnici (1964) srednje generacije in dobitnik nekaterih prestižnih nagrad, povezanih zlasti z mladinsko literaturo. A na zadnji platnici pričujočega prevoda je zelo dobro zapisano: “… zaradi svoje duhovitosti in izjemne bližine sodobnim najstnikom …” Takoj sem zastrigel z ušesi, ker sem to prebral kot: gre za dobrega in referenčnega pisatelja, ki pa ga lahko berejo tudi mladi. Hej, takšna je moja interpretacija, vem, da je Šebesta sicer na seznamu IBBY in da bi ga zgoraj omenjeni predstojnik bržčas ne imel za “resnega” pisatelja. A to ni naš problem, kajne?

Vsebina romana je vsaj na videz kaj preprosta: Tomaž je star 15 let, kar je tista doba, ko “tvoj otrok postaja mož”, kot je svojčas pel Oto Pestner – on je že vedel, pri petnajstih je zmagal na Slovenski popevki in začel dolgo in možato kariero, ki še traja. Tomaž ima cel kup težav, s katerimi se soočajo najstniki: ni več tako rosno mlad, da bi bil opravilno nesposoben, ni pa še dovolj star, da bi lahko odločal po svoje. Pa mu starši omejujejo osebno svobodo, da bi bilo kaj iz njega: vzamejo mu kolo, družina pa tudi ni dovolj premožna, da bi mu lahko plačevala nekatere luksuze dandanašnje mladeži, kot je denimo fitnes ali kak boljši sladoled: liže pač točenega. Stara starša sta vse bolj šibkega zdravja, no, pa na strani 134 odide še oče. Tomaž to pove čisto stvarno: “Nekega petkovega večera konec februarja je spakiral stvari, v moj rukzak Husky, in odšel od naju.” Nato se zadeva nadaljuje v naslednjem poglavju, ko preberemo očetovo kratko poslovilno pisemce. Tomaž potem najde tudi smsovsko korespondenco med mamo in očetom, ki ni tako stvarna in nedolžna. Nič se ne zgodi čez noč, pravijo, in naš mladi protagonist želi pojasnila.

Od tod naprej berite sami! Berite tudi vmes. Knjiga ima tudi nekatere skrite politično angažirane nastavke (ata je evangeličan in tudi o tem teče beseda), rdeča nit pripovedi, torej knoflca, ki drži tkanino vkup, pa je seveda psička, Žofka, torej nekakšen tihi komentator vsega, kar se dogaja v družini in zunaj nje. In potem pomislimo, da je naslov knjige pravzaprav zelo dobro izbran. Prevajalka odlično ujame duha zgodbe, dialoge in tudi leksiko; Šebesta mlademu bralcu ne prizanaša, ni leporečja, govori se, kot se govori. Kar je tudi prav. Ob tem mi je prišlo na misel, da se mi je vedno zdelo vredno razmisleka, ko so starši pred otroki denimo vedno skrivali spread revije Start, pa kake ljubezenske filme, lahko pa so malčki gledali (je zanje menda poučno!), kako stric zakolje telička in mogoče celo prosi nečakca, da ubogo žival lopne po glavi, ker se tako to dela. Iz nižjih razredov osnovne šole je bil greh prinesti kakega “kurca”, medtem ko fajt mame in očeta ni bil sporen; vse za spodobnost mladine, kajne … Potem seveda ni čudno, kakšne obrazce vedenja in mišljenja privzema taka mladina.

Tudi to je ena od tem, ki jo obravnava pričujoča knjiga. In da ne postanemo preveč dušebrižniški, kajne, bomo tu končali. “Samo to sem ti hotel povedat,” pravi oče v pričujoči knjigi, “da če te napizdevam, tudi če pogosto, mislim samo dobro. To ne pomeni, da te nimam rad.” Sic.