Piše: Andrej Lutman

Smeh ni greh

Tone Partljič Komedija

Kulturni center Maribor, 2018, Frontier 127

»Človek, ki se smeje in posmehuje, je kajpada svoboden. Kdor pa se boji, se ne smeje.« Navedek je iz Partljičevega eseja o njegovem pogledu na komedijo z naslovom Komedija, ljubezen moja. Odraža temeljno pisateljevo stališče do ene od najtežjih literarnih zvrsti, komedijo oziroma veseloigro. Kaj je tu težava? Vsekakor ustvarjalčev napor, da gledalstvo pripravi do smeha oziroma sprejetja posmeha. Potrebno je namreč na pravšnji način vzpostaviti in postaviti osebo ali predmet ali vzdušje, ki se ga smeši. Ni namreč prav lahko vzpostaviti polje pomenov, ki store, da se sprosti človeško vzdušje, s katerim izrazi odnos do sveta, v katerem ni zapetosti, ni tesnobe, ni zategnjenosti. Sprostijo se mnoge telesne mišice in tudi glasilki izrazita sproščenost, ki je smeh.

Knjižico uvaja uvodnih urednika Dušana Hedla, ki obudi svoje spomine na Toneta Partljiča in njegov vpliv, ki ga je imel s svojim neustaljenim načinom obnašanja in seveda tudi pisanja. V njem zapiše tudi: »Umetniki pa nismo nič drugega kot ogledalo družbe, okolja, v katerem živimo, če preživimo.«

Tone Partljič, Komedija, naslovnica knjige, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 127

In eno takšnih ogledal je tudi osrednje besedilo v knjižici, komedija Aldo in Micika. Tone Partljič v njem izpostavi par iz različnih koncev Slovenije, primorskega begunca Alda in štajersko prodajalko čebule, Miciko. Se srečata, v svojem narečju pokramljata in si izmenjata življenjski zgodbi, se zaljubita, zaradi okoliščin se razideta, pa spet najdeta. Dinamiko zgodbe dopolnjujejo sočni dialogi, ki še poudarjajo razdrobljenost in različnost majhnosti, tako deželne kot tudi človeške. A nastopa veličina prisrčnosti, iskrenosti, preprostosti. V tej komediji seveda izstopa osnovna lastnost Partljičevih komedij: neposrednost, segajoča v osnovna človeška čustva. Pisatelj jo v že omenjenem eseju označi za »malo žalostno komedijo o Primorcu in Štajerki«. V tej označbi je tudi srž: kako lahko smeh in veselje parirata žalosti in trpkosti.

Knjižici je dodan tudi pisateljev življenjepis, v katerem Tone Partljič na šaljiv način opiše dele svojega vihravega življenja na odru in ob njem. Pomenljive pa so tudi dodane fotografije z verjetno najbolj posrečeno, ki prikazuje komediografa, ki posluša travo, kako raste.

Zbirka Frontier je s to knjižico nedvomno dopolnila vrzel v sodobni slovenski gledališki literaturi z objavo igre, ki se še in se še bo igrala in očarala s svojo iskrivostjo ter povezovalno nitjo.

Andrej Lutman