Poguben običaj

Piše: Tanja Jerebic

Danes sem v lokalnem Šparu ugledala razstavljene sveče v izložbi. Občutek imam, da čakajo dan mrtvih na izpostavljenem mestu vsako leto bolj zgodaj. Sončen september je poletje zamaknil skoraj v oktober in nenadoma zdrsnil v zimske temperature. Zunaj imamo 8 stopinj, v četrtek začenja kurilna sezona, moja k sreči neodvisno od napovedane traja po potrebi. Čez dober mesec bodo prodajali balončke, smreke, lučke, zatem srčke, maske in prostore bo treba ogrevati skoraj do junija. Potem bo prišlo novo poletje.

Voham bakterije, po vsej verjetnosti me je k izbiri vesele teme napeljal obup. Ne spustijo me kar tako, nočejo stran. Prija jim lešnikov žepek s čokolado. Ves čas so potuhnjeno čakale sladko pregreho. Kdove koliko časa je plastika že razstavljena na istem mestu, ne da bi jo opazila. Srhljiva kombinacija; bakterije in sveče. Ampak letos še ne, te še ne bodo zame, razen če me sepsa na lepem ne premesti med rajnke. Postala sem vraževerna. Namesto prižigati, bi morala ugašati sveče, upihniti plamen, ločiti včeraj od jutri. Odneslo bi me naprej, one bi ostale zadaj, mastile bi se s kolačkom. Ne bi me več dohitele, vedno bi bila dan pred njimi …

Sveča
Sveča, Foto: Tanja Jerebic

Smo upajoč narod, upamo iskreno in goreče zremo v nebo. To nas je zavihtelo na prvo mesto med porabniki sveč na prebivalca po vsem svetu. Večna luč sveti v nebesih, medtem ko se zemlji razkriva svetna realnost. 1285 ton odpadnih sveč na dvoriščih komunalnih podjetij čaka vstajenje … Vsega je kriv zlodej, ki je lani podkuril v predelovalnici sveč v Ljutomeru. Zdaj ena manjka, da bi uravnovesila sistem odpadkov. Svetno je s posvetnim izgubilo ravnotežje. Bliža se dan mrtvih, Bog naj reši to zagato …

Kot delavno ljudstvo pridno sledimo trendom globalnega kapitalizma. Iz leta v leto smo bolj kreativni. Zamisli znamo stresati celo iz razcapanih rokavov. Mogoče bi morali razpisati natečaj za najboljšo inovacijo, ki jo je še možno integrirati v božji kult.

Judje imajo lepo tradicijo, ki se dobro staplja z naravnim okoljem. Pokojniku položijo kamenček na grob. S tem mu izkažejo spoštovanje, spomin nanj brez odvečne plastike in parafina. V tej smeri bi morali razmišljati kristjani. Seveda ne dobesedno! Kdo bi pa odvažal vse tisto kamenje s pokopališč, ki bi jih znosili na grobove. Saj vemo kako gre priprošnja k Materi Božji; naj bo moj kamenček malenkost večji od tvojega …

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.