Matej Krajnc: OD STUDENCEV DO NOVE VASI – mariborska popotovanja 1997-99 (2)

*

“V Maribor se boš vpisal?”
“Zakaj pa ne?”
“Ne bi raje ostal na Filofaksu in šel nekaj izredno, pa hodil vsak mesec na izpit k …”
“Prepovedal mi je!”
“Kaj?”
“Rekel mi je: da vas ne vidim več tukaj!”
“In ti boš kar šel?”
“Vsaj za kako leto bi ne bilo nič narobe, da dam mir!”
“Prav! Ampak stanoval pa ne boš tam!”
“Da bi se vozil v Maribor?”
“Na očeh te hočem imet, da ne boš flangiral in špilal kitare po kakih mariborskih barih! Moje dijakinje so se tudi vozile gor in dol, pa so preživele, v vrtcih delajo in otroke imajo!”

Ni se imelo smisla prepirati s trajno. Tistega popoldneva je bila še bolj grozeča kot ponavadi. V Ljubljani je bil Oddelek za zgodovino, ki me je mikal, že poln, in ko sem razmišljal o statistiki, se mi je zdelo bolje, da ne drezam. Ne bo mi škodilo, če grem za nekaj časa iz Ljubljane. Edinole stanovanje … Gospa mi ga ne bo držala praznega, če pa ga odda, je konec, nikoli več ne dobim tiste garsonjere.

Bil sem ravno tolikanj patetičen, da se mi je selitev iz stanovanja, v katerem sem preživel skoraj tri leta, zdela prelomna točka navzdol, na kateri bom prisiljen spet živeti v kompromisu s sostanovalkama. Tega sem se že kar odvadil, čeprav sem vikende in poletja večinoma preživljal v Celju. A sem tudi precej nastopal in tako …

“Kaj zdaj sanjariš?”

Nič … Nič …

Do oktobra je bilo še nekaj drobiža. Šel sem v mesto in kupil novo ploščo Paula McCartneyja Flaming Pie. Drago, “moj” prodajalec v trgovini s ploščami, ki je takrat še stala sredi Stanetove v Celju, me je gledal z nasmeškom. CD ali kaseto? Zajebaval me je, kasete ni imel. Pred tednom dni sem reklamo za McCartneyjevo plato videl na televiziji in z njo videospot za pesem Young Boy. “He’s just a young boy looking for a way to find love …” Kritiki so tuhtali, ali McCartney išče svoje korenine. Ploščo je produciral Jeff Lynne in imela je njegov nepogrešljiv touch – kot bi na Traveling Wilburys posadil Paulov glas. Pisalo je, da gre za njegov najboljši album po Flowers In The Dirt iz leta 1989. Meni se je zdelo, da je na njem preveč pesmi, 14 se mi jih je zdelo odločno preveč. Všeč mi je bila Beautiful Night. Vse ostalo sem sprva poslušal z nekakšnimi dvomi. Paul je povedal, da je navdih za naslovno pesem dobil – a saj smo to že vedeli – pri Lennonu, pri tisti njegovi zgodbi o nastanku Beatlov in možu na goreči piti. Še ena aluzija na Beatle je bila: uvodna pesem The Song We Were Singing. McCartneyja sem spoštoval, vedno sem se tudi strinjal s poznavalci in zgodovinarji, da je prav on bil prvi avantgardist in gonilna sila pri Beatlih po letu 1965, kar se je poznalo pri nekaterih ključnih albumih Beatlov, kjer Lennon ni imel ravno glavne besede: Revolver, Sgt. Pepper’s …, Magical Mystery Tour, White Album, Abbey Road … Vsi ti koncepti so bili zvečine Paulovi, Lennon pa je prispeval svoje, večinoma šele takrat, ko mu je gorelo pod petami. Dobre stvari sicer, a bil je že naveličan. Flaming Pie je bila sicer všečna plata, a ves čas se mi je zdelo, kot da hoče Paul še nekaj malega iztisniti iz beatlovskega revivala ob izidu projekta Anthology leta 1995. Dajmo se spominjat Liverpoola in naredit par pesmi o tem, kako fino je bilo!

paul-mccartney-flaming-pie.jpg

Paul McCartney me je naučil, kako se napiše poslušljivo balado. Poslušljive balade so mi tiste dni prišle prav.

*

»Prijetno je bilo z vami!« je žalostno rekla lastnica mojega ljubljanskega stanovanja, ko sem ji povedal, da odpovedujem in da za nekaj časa zapuščam Ljubljano. »Veliko je podnajemnikov, ki so videt poštirkani in prijazni, pridni in vestni, prijetni in spoštljivi, potem pa prirejajo orgije z najrazličnejšimi ženskami, ki ostanejo celo noč! Zjutraj imajo potem predavanja, a so raje z žensko. Nagi hodijo po stanovanju, cufajo gumbe s foteljev. In potem ne plačajo najemnine!”

Vzročno-pogojna logika torej, sem pomislil, a nisem raje nič rekel. Zinil sem nekaj patetičnega, da bi pokazal, da dam gospe prav. Kot smo svojčas, bratje, govorili: ima takvih, ima i onakvih. Sve u svemu, ima svakakvih!
Gospa lastnica mi je potem želela vse lepo in tudi gospe mami, ki je tako prijetna gospa. Glejte, da je ne boste kdaj zatajili, kot Cankar, je dodala. Ni se je treba ravno držati za krilo, je pa lepo, če …
Poslušal sem monolog in se spomnil na Smodetovo pesem: gledam solze na obrazu matere … Kar predstavljal sem si, kako se skušam odtrgat od krila, ona pa vpije, naj pazim, ker je to krilo ravnokar prinesla od šivilje.

»Ali boste še pred selitvijo kaj prišli?« je po traktatu o materah vprašala gospa lastnica.
»Bomo!« sem rekel.
»Res mi je hudo, da …«
»Vem!«
»Samo če vi mislite, da je …«
»Ni druge!«
»Potemtakem pa …«
»Tudi jaz vam želim vse lepo!«
»Pa je …«
»Ni!«
»Boste kot …«
»Jutri!«
Potem sva oba še enkrat ponovila, kakšna silna škoda je, da odhajam, nakar sem odložil slušalko.
Ko sem prvič vstopil v tisto garsonjero, sem bil silno razočaran, nevajen garsonjer in sob v stolpnicah in blokih. Bil sem še v gimnaziji in med menoj in študijem je bilo še pol pomladi in poletje.
Gospe lastnici sem se zdel simpatičen. Spominjala se je, koliko meni podobnih je svoje čase učila, čase, ki so bili že “ujeti v kletko preteklosti”, kot se je izrazila. Izrazila je tudi bojazen glede “pijančevanja in neresnosti”, kot je lepo povedala, češ, študentje so nemirne krvi, odpre se jim svet, prepustijo se mu in potem trpi kakovost študija.
»Ne, ne, naš v glavnem piše!« je rekla mama.
“Ima …?”
“Nima!”

Pogoji so bili kar hitro postavljeni: nobenih žensk. Nihče ne prespi pri meni, ki ni del najožje družine. Tudi del najožje družine prespi zgolj, če je to notranje utemeljeno. Če se vežem, dobim otroka ali se poročim, ne da bi poprej naredil vse izpite za tekoči letnik – in tudi, če jih – letim ven. Če bi soseda čez dan slišala iz stanovanja glasno stokanje, je to dolžna sporočiti lastnici in letim ven, ako to stokanje ni pogojeno z eno desetih na seznamu navedenih fizičnih poškodb, ne povezanih z mednožjem. Stric in teta, mamina sestra, ki ni imela trajne, sta stala pri vratih in poslušala alineje. Stric je vmes listal po knjigah socialnih realistov, ki so se prašili na edini knjižni polici, teta pa je samo gledala v nekakšno “točko”. Alinej si ni zapisovala.

V garsonjeri je bil pralni stroj, nočno pranje ni bilo dovoljeno, a “saj bo itak nosil domov”. Kuhinja je bila opremljena, na stenah je bilo nekaj slik, vse sveže prebeljeno in urejeno. Gospa lastnica je po tretjem vodenem ogledu dvaindvajsetih kvadratov povedala, da je njena sestra, ki je pred smrtjo živela v tej garsonjeri, bila silno verna. Teorija njene sosede je bila, da jo je zato Kristus poklical iz šestega nadstropja v garsonjero nekaj nadstropij više. Še prej jo je seveda kap, je povedala gospa lastnica. Tudi Kristus ima svoje pogoje.

Mama je na tej točki uravnala svojo trajno na bolj konkretne pogovore.
»Pripravljeni smo plačati do oktobra!« je rekla. “Ne bi radi tvegali, da bi potem ne imel kje biti. Če bojo predavanja tudi zvečer, ne bo mogel vsak dan sem ter tja …”
“Počakam vas, počakam …” je kimala lastnica. »Bo imel gospod sin sprejemne?« jo je še zanimalo.
Vem, da so svojčas govorili, da so bili že gimnazijci gospodje. S polcilindri ali celo s cilindri. Da so jih vikali, ne tako kot nas, ki smo bili še vedno otročad. Če si prišel v gimnazijo, si v življenju nekaj dosegel, prekleto zares so svojčas verjeli v to. Nas pa so imenovali poklicni reševalci križank. Kar je bilo pravzaprav res – namesto da bi se vsak od nas že v tistih letih specificiral, smo se kot klasično-humanistični razred morali vsi pečati z integrali, molekulami, silami in z ne vem čim še vse. Samo v našem razredu nas je bilo toliko, da bi lahko vsak počel svoje.
Ampak slišati “gospod sin …” Ne butl. Gospod. Garsonjera mi je nemudoma postala všeč. V njej sem vendar postal gospod. Nisem bil več samo “gimnazijski maturant”. Gospod gimnazijski maturant, prosim, in prikloni se, Jeeves, ko boš to izgovarjal!
Gospod sin je bil pripravljen plačati za pol leta, samo da bi ga počakalo stanovanjce v šestem nadstropju na križišču, tako so povedali, Celovške in Drenikove. No ja, monetarni del je takrat še imela v rokah trajna.
Sam sem zaganjal denar za plošče in Alane Forde.
»Spet kupuješ ta drek na cajtengskem papirju!« se je drla stara mama, ko sem vsak mesec prinesel domov novega Alana Forda in ga bral po kosilu. “To še za rit brisat ni, si čist usran od tega!”
»Beri raje knjige, magari Dostojevskega, ne pa ta drek!« se ji je pridružila mama.
Sinonim Alan Ford – drek je ostal. Na to sem občutljivi ženski del družine rad opominjal s sarkastičnim tonom, misleč, da bo kaj zaleglo in da bosta po zaslugi mojega kritično-zafrkljivega tona nekoč spoznali, kaj je prava literatura.
Sedel sem denimo v najmanjši sobici hiše.
»Kdo je v skretu?« je zanimalo mamo.
»Jaz!«
»Boš še dolgo?«
»Ne vem, Alan Ford noče ven!«

*

Prvo, kar sem opazil, ko sem po Gosposvetski tistega prvega mariborskega dne prisopihal do Pedagoške fakultete, je bil dolg most čez reko, o kateri sem precej slišal iz pesmi Ko toti Štajerc v Dravo pade.

Kasete s pesmimi nisem dobil, ker je bila na ovitku naga baba. Oprsja niso bila primerna za malomeščansko predmestno dete, občutljivo in zvedavo. Zakaj pa je gospa naga, mami? Veš, Tejček, to je pa zaradi umetniškega vtisa. Ne, tega mi niso razlagali. Klafrska kaseta iz nagi babi, so rekli, tega pa doma že ne bomo imeli! Kupili smo Smodetovo singlico Cajt ženitve, Štajerca v Dravi pa sem poslušal pri mamini sestrični, ki je kaseto nabavila, a prelepila naslovnico. Salomonska rešitev.

1982. V_A - Popevka Vesele Jeseni '82

Tako nisem nikoli na isti kaseti imel prispevka Renate Brumec Bougo, al gre pa lie, Cajta ženitve, Alfija in Šimeka s Štajercem v Dravi, Mojzerjevega Ezl eka, Čarlija Arharja in njegovega “pesa”, Zorice Fingušt, Šantla in drugih.

Tu sta torej padla not Šraufciger in Alfi! sem tuhtal.
Tu sta jo pol spila iz navade!
Tu sta jo ta drugi pol pustila, da bi si iz nje naredila špricer!
Mega!

Ura se je pomikala proti deveti. Pedagoška fakulteta je stala na bregu Drave kot velikanski fascikel, ki si ga bom moral zdaj naposled kupiti. Veter je še vedno bril.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.