Ivo Svetina: Plamen iz morja

Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga 2018, zbirka Kondor 361, izbor in spremna beseda Igor Divjak

IMG_0531.jpg

Ivo Svetina je, kot je zapisano v spremni besedi, ko je prišlo do izbiranja pesmi za pričujočo knjigo, menil, da pesmi iz njegove prve zbirke, Knjige 441, ki jo je leta 1967 v samozaložbi izdal skupaj z Denisom Ponižem, Ferdinandom Miklavcem in Bardom Iucundusom, niso dovolj reprezentativne za njegov zreli opus, da so, srednješolske, torej še preveč mladostniške, da bi si zaslužile objavo v Kondorjevi antologiji. Tako se knjiga začne s prvo samostojno zbirko Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač iz leta 1971. Povezuje dve obletnici: avtorjevo sedemdesetletnico in petdesetletnico leta 1968, ki je za Svetinovo generacijo bilo prelomno leto. Bilo je leto študentskih vrenj, leto Belega albuma Beatlov in Beggars Banquet Stonesov, odmevale so pesmi zasedbe The Band, pa Dylana z albuma John Wesley Harding, ki je izšel na samem koncu leta 1967 in tudi tiste s Cohenovega prvenca, prav tako s konca leta 1967. Praška pomlad se je sicer klavrno končala, po drugi strani pa je bil to čas velikih rockovskih glasbenih festivalov, zgodnjega progresivnega rocka, progresivnega jazza in tudi literature, ki je pri nas prehajala “od modernizma k avantgardi”, če parafraziramo Franceta Pibernika.

Če so Svetinove zgodnje pesmi, zbrane v Knjigi 441, nastajale pred letom 1967, so tiste, ki jih je zbral v prvi samostojni knjigi, zvečine doživljale svoja rojstva prav v tem zanimivem in napetem zgodovinskem obdobju med letoma 1968 in 1971. Svetina Piberniku v pogovoru iz leta 1972 prizna, da ustvarjalcev, ki so se v omenjenih prelomnih letih družili na različnih ravneh, tako gledališčih (Pupilija Ferkeverk) kot literarnih, likovnih idr., torej ljudi, kot so Denis Poniž, Matjaž Kocbek, Milan Jesih, ne čuti kot “svojo generacijo”, pove pa, da je ta generacija ustvarjalcev imela “izjemno pozicijo”, da so imeli “medije”, skozi katere so se lahko izoblikovali (Tribuna, Problemi, Znamenja …). Tako nam postane nekolikanj bolj jasno, v kakšnem okolju so se rojevale Svetinove prve zbirke.

Večjih pojasnil pravzaprav na tem mestu ni potrebnih – Igor Divjak, ki je pesmi z avtorjevim sodelovanjem tudi izbral, je napisal obširno in poglobljeno spremno študijo o Svetinovi poetiki, v pričujočo knjigo pa je takisto vključen esej, točneje: predavanje o pesništvu iz leta 1984, precej izčrpen (avto)poetični sestavek. Razumljivo je, da je knjigi dodana obsežna bibliografija, kazalo pa pregledno pojasnuje zastopanost zbirk in pesmi v njih za vse tiste, ki se med branjem neradi sprašujejo o literarnozgodovinskih rečeh in ne preverjajo sproti, od kod je kaj.

V prvi uvrščeni pesmi iz zbirke Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač pesnik naravnost pove: “Nič ne bom spal. Zamujam jutranje ure, ko se pijan / pretepam z roso. Ko Prešernovi pankrti vstajajo od mrtvih / s češnjo pod jezikom. (…)” V zadnji uvrščeni pesmi iz zbirke Oče, tvoje oči gorijo (2017), ki zaključuje Kondorjevo antologijo, pa zapiše: “Naj veter raznese kri, vse do skrivnih mest / tvojega nenehno žejnega telesa (…)” Erotika je v Svetinovi poeziji po mnenju marsikaterega raziskovalca našega sodobnega literarnega sveta najbrž ključni bivanjski faktor, a njegove pesmi erotične intime, povezane z antično mitologijo in izročilom kultur Vzhoda (drugi faktor) vedno nosijo na sebi tudi faktor številka tri: faktor čistega empiričnega družinskega prostora, ki pa seveda nujno soobstaja z drugima dvema: Mia v Dissertationes (1977), oče v omenjeni zbirki … Vse to pojasnjuje že v poprej obravnavanem pogovoru s Pibernikom iz knjige Med modernizmom in avantgardo (1981). Ko Pibernik pesnika vpraša, kako dojema pesništvo, ta pove med drugim: “skozi osvobojenost telesnosti se približaš magičnosti.” S tem v zvezi omenja denimo Blakea, a doda, da v zrelih pesniških letih razume tudi obrtniško, racionalistično plat pesništva. Tu je seveda tudi čisto empirično angažirana plat. A če bi naslov zbirke Vaša partijska ljubezen, očetje! Herojska smrt življenja (1972) razumeli zgolj kot pesniško ubesedovanje generacijskega prepada na angažirano-sarkastični noti, bi seveda zgrešili drugo bistvo iz nje: “Lepoto je treba ohraniti, vzeti si jo za vzorec, / izhajati iz nje, četudi je stara. (…)” (Tihe slike temnega razkošja) Potem so nam nekako bolj jasni tudi tisti Prešernovi pankrti, ki so svojčas burili duhove. Duhove? Raje “tiho sito možganov”.

Advertisements

One comment

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.