Piše: Andrej Lutman
Esad Babačić Odrezani od neba
Goga, Novo mesto, 2018
Težko se je znebiti vtisa, da je pisec spremne besede Igor Divjak usekal mimo, ko je odrezavo naslovil svojo spremko s pomnikom, ki je naslov njegovega razmišljanja: Ob stoti obletnici oktobrske revolucije in deseti obletnici Lidla. Esad Babačić, pesnik z zavidljivo preteklostjo najrazličnejših udejstvovanj, ki so mu nudila pretanjene pesniške skušnjave, član glasbene skupine Via Ofenziva, katera se je iz pozabe izvila prav zahvaljujoč njemu, novinar in spremljevalec mnogih športnih dogodkov, nagrajenec doma in na tujem, prav ta Esad Babačić je idejni potomec revolucionarnih in s tem lucidnih domislic, ki gredo rade v ponavljanje in s tem postajajo ljudske, a hkrati je to pesnik, ki na način oglasnih sporočil prepleta svoje pesmi s trpko vsakdanjostjo prekomernega onesnaževanja poezije s plehkostjo, h kateri se zatekajo ponudnice izdelkov krajšega roka trajanja.
Ena izmed mnogih takšnih pomenljivk, pesem iz nove zbirke z naslovom Odrezani od neba, je tudi trivrstičnica brez lastnega naslova, a pod skupnim imenom Golf: »Pametni / sodijo / sami sebi«. Športna in družabna igra, golf, ki je zaznamovana s kratkimi udarci in lahko traja več časa, kot ga potrebuje igralec, da prehodi v ta namen donegovano zemljišče, ta igra pesnika sooča z minljivostjo življenjski nazorov in s tem tudi človečnostjo razčlovečenih osebkov, nabijajočih v prazno, a sklicajočih se na približevanju luknji nekje pred obzornico.
Stalno relativiziranje realnega, ki določa pesnika, določa tudi pesem enovrstičnica z naslovom Atom: »Odcepil se bom«. Ob takšnih pesnikovih izjavah je pomenljivo spraševanje o obsegu pesniške izreke kot take, saj je omejena na eno poved na stran knjige, ki ima zaabsolutiziran format. Atom, osnovni gradnik snovi, in vrstica, osnovna gredica pesmi, sta v ambivalentni simbiozi. Pesem, ki je domislica, zavzame površino strani, omejeno z robovi naslednje površine. Fraktalni prostor je prostorska mreža, kjer vzniknejo vrstice s kratkim smislom, a z dolgoročnim odzvenom. In ena takšnih je tudi enovrstičnica brez naslova, nahajajoča se na strani šestinpetdeset: »Preveč ljudi piše knjige zato, da jih izda«.
Esad Babačić – Odrezani od neba, Goga, 2018
Ker na tem mestu cepeta in trepeta hkrati samosmešenje, se je potrebno vprašati, mar ne bi založba v primeru takšnih pesniških oblik prešla na format žepnic, knjig, ki se jih v spremljevalnih torbah in nahrbtnikih težje najde. A tudi iz žepa lahko izginejo. Nikakor se ni potrebno spraševati o potratnosti papirja, saj pesem s strani triinpetdeset zagotavlja: »Vsi se imajo pravico vrniti iz niča«. S sporočilnostjo zadnjega navedka se je soočila tudi oblikovalka naslovnice Katarina Rožanc, ki je, sledeča tudi knjižnem naslovu, nanjo postavila stopinje v snegu, dvigajoče se k nebu, kar je seveda nateg razdalje, goljufija privida, izmik dolgovezenju.
Pesmi v zbirki z naslovom Odrezani od neba so torej odrezave, kratkice, kot jih je nekoč poimenoval Ivan Volarič Feo, pesnik, ki je svoje vrstice izpisoval na kar najrazličnejše nosilce in nosilke sporočila. Za poudarek: povzdignjenosti v teh pesmih ni. In prav je tako, saj pesnik ni odgovoren za vrtoglavost nanizajočih se pleonastičnih izpisovanj, podvrženih citatomaniji in sklicevanjem na vso izpisano in neizpisano zgodovino govora ali pisav. Torej, v okosteneli maniri vseljudskega pesnikovanja se lahko izjavi: je pesniška vrstica ali pa je ni.
Andrej Lutman