Luka Gluvić: Svobodna sorta

Piše: Matej Krajnc

samozaložba, 2018

a2466248045_10.jpg

Luka Gluvić je za letos jeseni že napovedal nov samostojni album, ki bo nasledil Vstopanje iz prejšnjega leta, vmes pa je (na Bandcampu, ki je njegov digitalni medij) izdal nekaj EPjev, med drugimi Temne sence in izbor pesmi, ki jih je prejšnja leta v angleščini snemal z imenom From The Balcony.

Gluvić se pri ustvarjanju veže na intimistični minimalizem Townesa van Zandta in Blazea Foleyja (o slednjem je letos nastal tudi igrani film), občasno prida še nekaj izročila angažiranega folka Greenwich Villagea (Van Ronk), vse to pa podloži s countryjevsko-bluesovskimi zvoki, ki idealno sodijo k njegovi liriki. Pesem Svobodna sorta, ki naslavlja pričujoči EP, je objavil še posebej kot samostojni digitalni singl.

Svojo ustvarjalno držo Gluvić v naslovni pesmi novega EPja naslovi kot samohodsko. Hitro nam postane jasno, da ne gre zgolj za ustvarjalno, temveč za splošno bivanjsko držo, v kateri pa ne vidi žrtvene ali odrekovalne funkcije, ampak je jasno, da je to edina možna etična odločitev, kjer obstaja zgolj ena izjema: “Dobro veš, da sem svobodna sorta, in tvoj objem je ujetništvo, ki se mu rade volje vdam. A vse ostalo je težko kot tisoč verig in me duši in hlastam po svobodi …” Njegov verz je tu bolj razvezan, kar prispeva k bolj “bitniški” štimungi in nam v misli prikliče nekatere Waitsove pesmi, denimo Take One Last Look. Gluvić je poleg Tomija Lorberja po Pengovu bržčas prvi samospevec pri nas, ki je to samohodsko držo sposoben udejaniti v umetniško zares prepričljivi baladni formi. Pesem, ki sledi naslovni, je Tisti dan, duet s soprogo Vesno, ki princip iz naslovne pesmi z glasbeno minimalistično podlago (uporabi nekatere učinkovite efekte, a to prepuščam poslušalcem) še utrdi. In zaključna, Pisma, je nekakšen bookend uvodni Dekle, povej. V tej protagonist nagovarja dekle v duhu starih ljudskih balad, v Pismih pa poveže ta nagovor s tem, kar je utemeljil poprej: “Pošiljaš mi pisma, a ti nikoli ne odgovorim. Rad jih prebiram, ko tako v samoti sedim. Ničesar ni, kar bi ti povedal, zato sprejmi ta song, morda se kaj iz njega izlušči, a verjetno je vse zaman.” EP torej, obdan z neuresničljivo dvojino, znotraj katerega pa jedro tvori uresničljiva in sploh edina možna.

Zvok godal (violina) je pomemben dodatek Gluvićevi kitari že od Temnih senc in tudi sicer. Prispeva k občutku samote, baladne uravnanosti, hkrati pa s svojim otožnim zvokom poudarja “držo”, do katere se protagonist opredeljuje. In ne pozabite: to ni nesrečnež, ki opolnoči na razpotju prodaja svojo dušo hudiču, to je lirik, ki je svojo dušo predal samemu sebi. In ostal mu je boljši kos.

 

 

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.