Potrkaj na moja vrata (ob branju Ibržnika)

Piše: Matej Krajnc

kamnik

Milan Kamnik: Ibržnik, Kulturni center Maribor, zbirka Simfonica Slovenica, 2017

Beseda in glasba Milana Kamnika sta bili v moj zaznavni svet vpeljani tam nekje na začetku osemdesetih s Festivalom narečne popevke (Vesela jesen). Duo Kora, kjer je prepeval, je na festivalu sodeloval že v sedemdesetih, a zanimivo je, da si je moj osnovnošolski um najbolj zapomnil Koroško pesem, ki jo je duo Kora v aranžmaju Ota Pestnerja izvajal leta 1986, ko je v duetu z Nacetom Junkarjem zmagal taisti Oto, pesem dua Kora pa je dobila tretjo nagrado občinstva.

Koroško glasbo sem pravzaprav začel zaznavati preko tamkajšnjih ljudskih pesmi in obdelav Pavla Kernjaka v izvedbah Slovenskega okteta, ko še hoditi nisem znal. A afirmacijo koroškega narečja v popularni glasbi mi je še pred Kamnikom, še nekolikanj obteženemu z očetovo smrtjo nekaj let pred Koroško pesmijo, pomenila glasba Marijana Smodeta, čigar dolgometražni prvenec To je moja pesem, draga je bil za božič leta 1982 eden mojih zadnjih (in najlepših) spominov na očeta. Ko sem prvič slišal Mrtvo reko, jeseni 1982, kakšno leto po tistem, ko je izšla na mali plošči, sem bil namreč sprejet v pionirje, oče pa je sedel med drugimi ponosnimi starši v avli celjske primestne osnovne šole. Smodetova Še pomahal ni z roko denimo označuje enega zadnjih izletov z očetom in bratrancem na Lurd v Grižah pri Žalcu. Tako sem na že omenjenem Smodetovem LP-ju precej poslušal tudi Cajt ženitve, svoj prvi pravi uvod v koroščino v pop glasbi, sicer pa pesem, ki jo je Smode izvajal na Veseli jeseni leta 1982.  A vrnimo se v 1986, ko je Smode na Veseli jeseni pel zabavljico Macek, Macek grdi pacek, v Osi, prilogi Nedeljca, pa je bilo potem objavljeno besedilo, ki je šlo: “Vido sn jo tamle embrt sredi leta na seniko, ko smo Lojzno seno spraulale …” Tako zapisana koroščina me je pritegnila in morda (ne spomnim se natančno) so objavili tudi Koroško pesem dua Kora. Večkrat sem jo še slišal po radiu in v spominu so mi ostale citre, zven akustičnih kitar, Kamnikov značilni glas in Otovi spremljevalni glasovi. Od takrat je bil poleg Smodeta (ki je že taistega leta kot avtor pri meni štel še zgolj iz nostalgije) kot “koroški glasbenik” pri meni zapisan tudi Milan Kamnik. Začel sem redno spremljati njegovo delo in tudi v pogovorih z Janetom Webrom, glasbenim urednikom na Radiu Slovenija, je večkrat naneslo na Kamnikovo glasbo, ki jo je redno vrtel, o čemer piše tudi v eni od spremnih besed k pričujoči knjigi.

Kar štirje uvodni teksti so v njej, ki vsi osvetljujejo tudi (ali celo zlasti) osebno plat srečevanja s pesmimi Milana Kamnika. Medtem ko je pri Smodetu šlo bolj za zabavljaško plat, je Kamnik koroščino dosledno uporabljal v ne ravno zabavljaških temah, ampak jo je trdno zasidral v bivanjski in angažirani poeziji; nekaj takega, kot če bi Prežih pisal besedila za kitaro in glas. S Prežihom se Kamnik tudi ves čas srečuje, bolj neposredno v razdelku Voranc je pisal, jaz bom pa pel, kjer se loti Prežihovih tem, od devžeja do Jirsa in Bavha. A osrednja rdeča nit zbirke je koroški človek, ki je najprej avtor sam, a vzporedno z njim so tu Korošci in Korošice nasploh; v vsaki pesmi, kjer na videz naslavlja sebe, je kolektivni podton “njegovih ljudi”. Ravno to, in pa seveda neizprosna bivanjska iskrenost pisanja, njegove pesmi povzdigujeta nad narečni pesniški kuriozum in jih uvrščata med ključna avtorska pričevanja sodobne dobe, kjer se “regijsko” ves čas srečuje z “vseslovenskim”.

Kamnikov Ibržnik, osrednja figura, ki naslavlja pričujočo zbirko, je koroški hlapec, ki seveda ni zgolj koroški. “J’s sn pa ibržnik, sn vsemo napoti, vsak se me loti, j’s sn pa ibržnik, bom meje postajo, pol ‘mo pa kvit.” Pojem “hlapca” je pri Kamniku širok, to smo pravzaprav vsi sleherniki. In slehernik mora za svojo bivanjsko osmislitev vedno imeti gospodarja, ki mu reče “guten Tag”, kot beremo v pesmi Slovenec sem, eni iz “Prežihovega cikla”, hkrati pa se mora nad njim pritoževati. Kamnik pove, kot je: koroški človek je klen, kako pa se bivanjsko osmišljuje, preberite v pesmih, ki vam jih ponuja.

NJegove pesmi imajo seveda tudi glasbo in pri njej ne gre za kakršnekoli narodnozabavne nastavke kot denimo pri že omenjenem Smodetu; gre za črpanje iz ljudske pesmi, ki pa na sebi nosi izročilo kozmopolitanske popularne glasbe, zlasti s countryjevskimi nastavki, kar ugotavlja tudi Jane Weber: Kamnik dobro ve, kaj se dogaja v svetu, kdo je Dylan, pa tudi, kdo je Merle Haggard, na čigar izročilo se pri tuhtanju o Kamnikovem opusu velja navezati. Tudi Neila Younga ne gre prezreti, kot pravi Weber, gotovo pa bi našli še koga, ki odmeva iz Kamnikovega pestrega nabora. Kar zadeva uglasbljevanje pesmi, teče o tem zanimiva debata že znotraj omenjenih štirih spremnih besed. “Kantavtorstvo” je na splošno širok pojem; pomeni ustvarjalca, ki piše in izvaja lastne pesmi, a hkrati se v isti koš prevečkrat meče vse, ki to počnejo, ne da bi ločili med tistimi, ki pri svojem pisanju premorejo pesniške kvalitete in tistimi, ki zgolj obračajo klišeje in obrazce pop glasbe. Od leta 2014 je kantavtor vpisan v register poklicev pri Ministrstvu za kulturo kot nekdo, ki izvaja lastno poezijo in za pridobitev plačevanja prispevkov mora biti prisoten tudi literarni, knjižni faktor. Kam sodi Milan Kamnik, je jasno že brez pričujoče knjige, kot je tudi jasno, da vsak, ki piše in poje svoje pesmi, še ni nujno kantavtor, vsaj po uradni definiciji ne, hvala bogu, bi dejal Krpan. Tomaž Pengov si je izmislil lepši izraz – samospevec, ki takoj opredeli pesniškost tovrstnega določenega glasbenika. Milan Kamnik si je s svojim delom pošteno pridobil svoj prostor med samospevci.

Knjiga prinaša tudi pestro fotobiografijo iz avtorjevega arhiva, kar je pri Kulturnem centru Maribor zdaj že stalnica in prispeva k dokumentarnemu vtisu; da dejansko gre za antologijo, pregled življenjskega dela s slikovnimi dokazi, ki jih naš narod žal večkrat ne hrani, sploh tam ne, kjer bi jih moral – v uradnih arhivih, odprtih za javnost. A pustimo to. O delu Milana Kamnika, torej o njegovi glasbeni poti zunaj poglavij, ki smo jih omenili v tem sestavku, bi veljalo kdaj spregovoriti še na kak obširnejši način in komaj čakam dneva, ko se bo v elitni knjižni zbirki Kondor pojavila antologija slovenskega samospevstva. Počasi gremo proti takim ciljem, saj veste, kako je zapisano: spodobi se in pravično je. Do takrat pa bosta Kamnikova beseda in glasba odmevali na najrazličnejše načine: preko ust, preko plošč in tudi na papirju.

 

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.