Aleš Debeljak: Tukaj, zate, tam

Piše: Matej Krajnc

IMG_0724

Mladinska knjiga 2017, zbirka Kondor 358, izbor in spremni besedi Uroš Zupan in Urban Vovk

Ko se je Aleš Debeljak v začetku osemdesetih pojavil na literarni sceni, je bil Tomaž Šalamun navdušen, izpričuje naša literarna zgodovina, povedal naj bi, da ga je svežina Debeljakovih verzov izredno zadela, nekaj takega kot je mnogo let pozneje izrazil Boris A. Novak, češ da je Debeljak “kot Atena poletel iz Zevsove glave”, da pri njegovem pesniškem pojavu ni šlo za proces, pač pa za dogodek, ki je pustil vtis. Pa to nista edini pričevanji pesniških kolegov, ki sta se zgodili v povezavi z Debeljakovo poezijo. Njena najizrazitejša poglavja po mnenju izbiralcev najdete v pričujoči knjigi, ki opozori tudi na pomembno dejstvo, da je bil Aleš Debeljak tudi eden vidnejših sodobnih esejistov, poznavalec literarne in glasbene zgodovine, znanstvenik in še kaj bi se našlo.

Izbor, ki je pred nami, se začne s Pesniškim almanahom mladih, kjer si je leta 1982 Aleš Debeljak delil prostor z Damjanom Jensterletom, Venom Dolencem, Štefanom Remicem, Igorjem Likarjem, Ireno Novak Zorko, Andrejem Rozmanom (Rozo), Juretom Potokarjem, Aldom Žerjalom, Branetom Mozetičem in Barbaro Hanuš. Izbirali so Aleš Berger, Janez Mušič in Boris A. Novak ter očitno izbrali pesniška imena, ki so v izbranih razdelkih že dosegla pesniško zrelost in jo pozneje zgolj še nadgrajevala. V nekaterih kritiških odmevih so Debeljakovo poezijo takrat označili za “esteticizem”, a s tem ne bi bilo nič narobe, če bi kontekstualno s tem ne namigovali na pretirani hermeticizem, kar pa se je izkazalo za zgrešeno, saj je Debeljakova poezija takrat in tudi pozneje nagovarjala bralca in njegov esteticizem je zgolj do potankosti izbrušena pesniška estetika, hkrati lepota in otožnost bivanjskosti: “čez golo šipo odzvanja mrežasta podoba / in mehka zrelost se razgrinja iz bleščanja …” Obe krajnosti te estetike je izpopolnjeval do konca svoje pesniške in življenjske poti v zbirkah, kot so denimo Imena smrti (1985), Slovar tišine (1987), Mesto in otrok (1996), Nedokončane hvalnice (2000) in Kako postati človek (2014). Debeljakova verz in forma sta prehajala iz krajše/sonetistične (praviloma z dolgim verzom) in dvovrstične do pesmi v prozi, ne smemo pa pozabiti, da je v tej estetiki bil prisoten tudi “angažirani” moment, bodisi s simbolom žalosti, strahu in groze bodisi angažirane jeze; spomnimo se, da je bil Debeljak tudi aktivist, da je aktivno sodeloval pri ključnih trenutkih sodobne zgodovine (osamosvajanje, balkanske vojne, vstaje) in da se je ves čas poglabljal v samo srž človeške narave in usode. V sonetu Bosanska elegija iz zbirke Mesto in otrok denimo zapiše: “Duh smodnika draži pljuča ljudi. Mi nismo stopili čez črto v / pesku. Spregovori zdaj: gladina tolmuna valovi. Ne vem, če bo / blagoslovljena.” In zaključi: “Zadnjič mi zapoj / še o ljubezni mili do neviht, o skrivnostih ženskih senc in / marmornih stopnišč, poj, kakor si pel, ko še nisi osivel.”

Esejistični del izbora tvori sedem esejev, ki se lotevajo tako poezije kot proze in družbe nasploh. Osebno sem se vedno navduševal nad Debeljakovimi zapisi o glasbi, ki jih je večkrat vtkal tudi kot vezno tkivo med druga drugačna razmišljanja, bodisi družbenokritična bodisi literarnoteoretična. Na misel mi vselej pride najprej tisti zapis o Nebraski Brucea Springsteena, enemu ključnih trenutkov iz osemdesetih, ko se je vrhunska minimalistična pripovedovalska pesniška estetika srečala z reaganovskim kolapsom “ameriških vrednot” (in z njimi ekonomije), Springsteen pa je s to ploščo bržčas zapisal vrh svojega umetniškega ustvarjanja. Morda se ji po tej plati približa zgolj še njegova plošča Ghost of Tom Joad (1995), ki pa kljub vsemu ne premore tako intenzivne intimne plati, ki bi se ves čas spogledovala s “poročevalskim” woodyguthriejevskim (ali hankwilliamsovskim/cashevskim) družbenokritičnim momentom.

Obsežno bibliografijo, ki tvori pomemben del Kondorjevih izdaj, je tokrat sestavil Martin Grum. “Se pravi, da je dom samoumeven.” preberemo na zadnjih platnicah. “Tako kot so samoumevne ulice rojstnega mesta, minule ljubezni, (…) zvesti prijatelji, (…) in zvestoba kozmičnemu redutvari, ki nas neskončno presega.” Tukaj, zate in tam, kot veli naslov izbora. Pika.

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.