Zakaj se reveži v Sloveniji ne morejo pobrati z dna

Piše: Tanja Jerebic

Včasih so številke edino merodajno sredstvo za presojanje sveta. Zaradi priljubljenih stereotipov na račun revežev se lahko ognemo obtožbam o malverzacijah najrevnejših prebivalcev le z njihovo pomočjo. Trditve zajedavcev in gostiteljev je potrebno postaviti v realni okvir. Navsezadnje nas nič ne more bolj ozemljiti kot rezultat, pridobljen s preprostim izračunom.

Naše institucije rade pometajo neprijetne podatke pod preprogo. Med njimi prednjači Zavod za zaposlovanje. Raje kot z brezposelnimi se ukvarjajo z urejeno statistiko, ki mora delovati njim v prid …

Sanje nekega takvina
Sanje nekega takvina, Foto: Tanja Jerebic

Prejšnji teden so nas mediji seznanili z eksodusom medicinskih sester iz šempetrske bolnišnice. V prispevku je podala izjavo mlajša ženska, zaposlena na intenzivnem oddelku z najtežjimi pacienti. Z dodatkom vred za nočno in nedeljsko delo prejema mesečno 980 € neto. Moj prvi odziv je bil »začele so izsiljevati kot zdravniki!« …

Državljani smo dnevno bombardirani s strani institucij in izkoriščevalsko-kapitalskega lobija, večkrat tudi medijev, naj se zgledujemo po Kitajcih, ko gre za delavske pravice, plačilo ter delovne pogoje … Trend hujskaštva je usmerjen v več dela za manj denarja v korist bogatih. Institucije jim pri tem pomagajo s polno paro. Kdo je zakrivil morje revežev, prekarne delovne sile in jo v uradnem jeziku prepesnil v samostojne podjetnike, če ne vladna institucija! Ker ne podpiram slogana »vsa Slovenija na minimalni plači«, mi je dokaj hitro zasvetil alarm, da ne more biti medicinska sestra preveč plačana glede na delovne razmere, temveč je nekaj hudo narobe z mojo napotitvijo na razgovor za zaposlitev.

Trajno revni so navajeni živeti na minimumu. Njihova skromnost je priložnost za manipuliranje s strani delodajalcev in zlasti svetovalk na Zavodu za zaposlovanje. Dolgotrajno revni izgubijo občutek za denar. Revežu za stotaka višji mesečni dohodek že nekaj pomeni … Torej je pripravljen delati tudi za plačo, s katero sploh ne more preživeti …

V začetku meseca me je svetovalka poklicala, če bi bila zainteresirana za neko službo. Navadno se držim pravila, da je bolje iti na kakšen razgovor več, kakor da me ne bi nikamor napotili, pristala sem, naj pošlje napotnico. Človek potrebuje nekaj časa, da prespi njihova nespodobna povabila. Pravzaprav se tudi javna dela za diplomante VII. stopnje gibljejo v okviru minimalne plače …

Gre za zaposlitev preko javnega povabila ZRSZ v sklopu subvencioniranega programa Zaposli.me. Iščejo nekoga z višješolsko ali univerzitetno izobrazbo. Moja bruto plača bi znašala 30 € manj od neto plače srednješolsko izobražene medicinske sestre v zgornjem primeru. Zaposlitev bi trajala eno leto, vendar se na to ne moreš zanesti, kajti napotna institucija ni vredna zaupanja. Dolgotrajno brezposelne pošiljajo na fiktivna delovna mesta z namenom brisanja evidenc, torej prikrivanja podatkov o realni brezposelnosti v Sloveniji. Namesto da bi brezposelni ostal v javnih delih ali kakšnem drugem programu vse leto, ga po treh mesecih zamenjajo z drugim in tako dobijo konec leta kar štiri sveže brezposelne osebe! Njim je cilj osvežiti evidenco, kaj se zgodi z revežem po priročnem izbrisu, jih ne zanima. Tudi druge pomembne institucije, Centra za socialno delo, ne zanima, če je bila plača prosilca, medtem ko je bil vključen v zaposlitev preko programa Zavoda za zaposlovanje, dovolj visoka, da je z njo lahko nabral dovolj prihrankov, s katerimi bo moral preživeti skoraj pet mesecev med zaključkom zaposlitve in upravičenostjo do denarne pomoči. Vsak dohodek v treh mesecih od zadnjega nakazila se upošteva. Če hočeš dobiti polno pomoč, ki je že tako minimalna, moraš oddati prošnjo šele v 4. mesecu po zadnjem dohodku, denar pa prejmeš v drugi tretjini petega meseca, nakazila pomoči so 20. v mesecu. Izjema niso niti javna dela niti denarno nadomestilo za brezposelnost, do katerega bi bila oseba upravičena, če bi jo obdržali v programu, kot je bilo dogovorjeno. Obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje si moraš plačevati sam!

Med dvema glavnima institucijama, zadolženima za zaposlovanje in preprečevanje revščine, zeva luknja, kamor padejo najranljivejši. Če nimajo svojcev, ki jim lahko v tem času finančno pomagajo, postanejo trajno izbrisani iz vseh evidenc, včasih celo brezdomci, kajti nihče ne more 5 mesecev ne plačevati položnic in nič jesti … Tudi če imajo svoje stanovanje, si med čakanjem na denarno pomoč naberejo toliko dolgov, da ga izgubijo … V primeru, ko se obrnejo po pomoč na humanitarne organizacije, se vsa nakazila štejejo pri izračunu za socialno pomoč … Ob svetlih obetih, mi ne ostane drugega, kot da izračunam, če si tako slabo plačano službo sploh lahko privoščim!

Prvi izračun: 950 € bruto plače je približno 666 € neto. V enem letu oseba zasluži 7992 €. S tem denarjem mora preživeti 17 mesecev, od tega zneska odštejemo stroške obveznega in dopolnilnega zavarovanja za 4 mesece (54,36 € * 4 = 217,44 €), torej ji ostane 7774,56 €. Če oseba sprejme zaposlitev, ji v 17-tih mesecih ostane za preživetje in plačilo stroškov etc. mesečni znesek 457 €. Realna plača osebe je torej kar za 181 € nižja od minimalne!

Drugi izračun je še preprostejši. Če osebo v podjetju po prvem mesecu odpustijo, v končni fazi dolgotrajno brezposelni nimajo nekih strašnih »kompetenc«, znaša višina socialne pomoči za naslednje 3 mesece 170,75 € (392,75 € -222 € oziroma 1178,25 € − 666 € / 3).

Tretji izračun je menda še najslabši: Če ima oseba poskusno dobo 3 mesece in jo zatem odpustijo, mora s (666 € × 3 €) 1998 € preživeti 8 mesecev, kar pomeni, da ima v tem času za preživetje 249,75 € mesečno brez zdravstvenega zavarovanja, z njim pa ji ostane za življenje natanko 32,31 €.

Seveda teoretično obstaja še možnost zmagovalcev, vendar je za dolgotrajno brezposelne bolj kot ne utopična; da te delodajalec med programom priuči za delovno mesto, te po enem letu zaposli za nedoločen čas ter potroji ali vsaj podvoji plačilo.

Ja, krut je svet v številkah, še grozljivejše pa dejstvo, da državne institucije same poskrbijo, da ostanejo revni vse življenje na robu in če je le mogoče, jih pahnejo še čezenj … Vzrok za takšno obnašanje zaposlenih v institucijah je banalen; to počnejo, ker se jim splača, s tem izkazujejo svojo (ne)uspešnost!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.