Piše: Matej Krajnc

JSKD/Revija Mentor, 2018

Prevedle: Miriam Jereb Batagelj, Zala Miklič, Dhyāna Mlakar, Mateja Peršolja, Katja Petrovec, Katja Rijavec, Maruša Rodič, Anja Sredić pod mentorsko taktirko Marjete Drobnič. Prevajalski oktet torej za španskega kantavtorja in pesnika, ki je letos po zaslugi Mentorjeve prevajalnice dobil svojo knjigo tudi pri nas. Tokrat nas sicer njegova glasba ne bo zanimala, poiščete jo lahko na YouTubu, zanimivo pa je bilo prebirati pričujočo knjižico, tudi zato, ker Diego Ojeda spregovori skoz več prevajalskih glasov, njegove pesmi torej zaživijo v različnih prevajalskih dimenzijah, odločitev za prevod zbirke Moja punca revolucionarka, ki je v izvirniku izšla leta 2014, pa bržčas ni čisto naključen; zbirka velja za trenutno najuspešnejšo knjigo ustvarjalca, ki ima na svojem spisku še tri knjige in sedem plošč. Še vedno naj bi šlo za eno najbolj prodajanih pesniških zbirk v Španiji, glas, ki ga slišimo iz pesmi, pa ni glas kakšnega pop konformista, ampak gre za iskreno, svežo izpoved pesnika mlajše generacije z nekolikanj bitniškim pridihom in leksiko, ki zlahka nagovori (tudi) mladega bralca.

“Sem na metroju in pesnim”, pove Ojeda v bržčas osrednji pesmi iz zbirke. Nadaljuje: “sem na metroju in razmišljam / da sem v zvezi in sem svoboden / ker je punca ki žar / ki se ne vsa in kriči / ko jo krivica tišči (…) / ona je moja punca revolucionarka …”. Pesem je pravzaprav nekakšen rezime družbenega (socialnega) stanja v Ojedovi domovini, napisana pa je tako, da se duh mentalitete, ki jo opisuje, lahko prenese v katerokoli sodobno evropsko državo. To je doba iPhonov, nemirov, “veslanja brez vode brez vesel”, kar tudi nam deluje domače, vsakodnevno, sodobno. Osrednji sentiment Ojedove poezije je kljub družbeni kritičnosti ljubezen, ki je intenzivna, ki se konča in znova vrača, ki se kaže bodisi skoz monologe bodisi skoz pesniške pogovore z bližnjo osebo, ki pravi: “Hočem okusiti minevanje dni, / hočem napisati Pariz na tvoje lice, hočem, da se tveganje / znova polasti najinih teles, / medtem ko ti govorim, da bi spet poskusila, / medtem ko ti pravim, tako kot vedno, / ostani.” (Vedno, ostani) “Odkar te poznam, imam krila, / saj si me ti naučila ravnati z njimi.” (Odkar te poznam) Ljubezen je tudi poezija in obratno, poezija je torej eden bistvenih bivanjskih faktorjev (Zaradi poezije). Je Ojedova ljubezen mlada ljubezen, je to ljubezen tipa “Paris when it sizzles”, ljubezen, obsojena na intenzivni trenutek, a nato samopožirajoča, ki ne more trajati, a se vedno znova vrača k sebi? Naj si na ta vprašanja odgovori bralec sam, tudi ob branju spremnih besedil, ki so dodana prevodom. Vsekakor knjigo velja prebrati pozorno in se iz njenih pokrajin ne odjaviti takoj, saj vas bo zgrabila ravno dimenzija, ki bi ji onkraj oceana rekli “no shit” in se lepo pokaže že v uvodni pesmi, naslovni, ko pesnik naniza lastnosti svoje punce revolucionarke … da bi jo bolje spoznali, da bi jo bolje spoznal, saj “ona je dinamit teh pesmi / moja nedelja cum laude, / moja pesem a capela, / moja Chavela, moja Frida, / moje prvo novo leto brez razpok, / moji ključi, / ki visijo / v njenih vratih.” Frida Kahlo je tudi sicer pomembna duhovna dimenzija zbirke, navedena je tudi na začetku. Zanimiv kontekst, ki nam odstre še kakšen poetičen (mentaliteten?) paberek več.