Piše: Tanja Jerebic

Veseli me, da so naša telesa prenesla hudo obremenitev, ki jo lahko zada stresno premikanje ure na zimski čas. Ob vseh strokovnjakih za motnje spanja, ki so se v zadnjih mesecih zvrstili v medijih, bi kdo nemara pomislil, da se bliža apokalipsa. Burna javna debata o motnjah cirkadianih ritmov je razburkala vso Evropo, ne le slovenske javnosti. Zasenčila je begunsko problematiko, problem revščine in vse bolj cvetočo trgovino z ljudmi ter človeškimi organi …

Dodatna ura še ni usodna, svarijo, najhujše nas doleti spomladi, ko bomo čas premaknili nazaj. Enourni primanjkljaj nam bo pomešal bioritem, povzročil motnje spanja, razpoloženja, kardiovaskularnega sistema, kar bo posledično vodilo do povečanega števila avtomobilskih nesreč, poškodb pri delu, učenci bodo manj uspešni pri reševanju kontrolnih nalog in statistika kaže, da se v prvih dneh po spremembi poveča število miokardnih infarktov.

Eno neumno novico prenesemo, vendar ko nas začnejo dnevno bombardirati z njimi in poneumljanje strnjeno traja ves mesec, je sarkazem najblažja oblika protesta proti mentalnemu nasilju. Če bomo zapadli v depresijo, jo bo nemara sprožil val sorodnih novičk … Blebetanje izobražencev, ki se spuščajo pod povprečni diskurz.

Kdor pozorno spremlja informativne oddaje, ve, kako se izpraševalci in intervjuvanci zapletejo v brezplodne razprave. Tudi oboji omenjeni vedo, da jih nihče ne posluša ne jemlje resno. Zakaj torej utrujajo z igro, načenjajo živce poslušalcem, bralcem in gledalcem?

Isti vzvodi, ki povzročajo nenehno potrošnjo, narekujejo 24-urne novičke. Redno se je treba oglašati v živo in informirati državljane o dogodkih, ki so se zgodili, se dogajajo, se napovedujejo in če nič od naštetega ni na voljo, je treba vrzel napolniti s čimerkoli. Prevelika potrošnja povleče za sabo goro embalaže, največkrat nerazgradljivih smeti, ki jih nimamo kje hraniti niti jih ne zmoremo predelati … Od avgusta dalje živimo v dolgovih, za letošnje leto smo porabili vse razpoložljive naravne vire.

Presežek novic, informacij in multimedijskih vsebin ni nič manjši problem od ekološkega. Tudi najbolj izurjenim glavam možgani prej ali slej izstavijo račun …

V jugoslovanskih časih so imeli v redakciji nacionalne televizije lepo navado; ko je zmanjkalo vsebin, so vklopili barvni test za zaslone s pripisom NI PROGRAMA. Spremljal ga je enakomeren piskajoč zvok, ki je morebitne neselektivne gledalce odvračal od spremljanja ponavljajoče se nevsebine.