Piše: Matej Krajnc

Hiša poezije, 2018 (zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe), spremna beseda Ivan Dobnik

“Rabi svet streho? Da se počuti, da je domá?” Svetinova nova pesniška knjiga se začenja s ključno mislijo. Zanimivo je, kako se na svetu, čim pridemo izza meja “domačije”, ki jo poznamo in je naše območje udobja, počutimo tujci, ko pa je svet skupna soba, kjer sobivamo narodi in narodnosti, ne glede na razlike in razprtije, ki jih, kdo ve, zakaj (čeprav se ve, zakaj), sami ustvarjamo. Tisti, ki se drugje, zunaj meja domovine, ne počutijo tujce, so kar hitro obsojeni na “outsiderstvo”, ki ga populistično zapisujejo tudi kot bodisi “izdaja” bodisi “nepatriotizem” ali celo “sovraštvo do domovine” bodisi “pa ostani tam čez!”. Take in podobne misli me obhajajo že dolgo in neprestano, čisto po svoje in na novo pa spet, odkar sem bil na tiskovni konferenci ob izidu pričujoče knjige; obhajajo me zmeraj bolj, ker rad odkrivam svetove, ki jih ne poznam, zlasti pa zato, ker, (upam, da) neobremenjen s “patriotizmi” in jokavimi “ljubeznimi do očetnjave”, “vihranjem zastav” in podobno navlako, ki največkrat nima ničesar skupnega s pravim patriotizmom in ljubeznijo do domovine, pač pa bolj z nacionalizmom/ksenofobijo, rad prebiram vtise ljudi, ki so videli svet. Navsezadnje smo vsi najprej državljani sveta (četudi si tega ne priznamo) in če bi ne bilo bedastih političnih prijemov, ki ustvarjajo razdor med narodi, ne bi bilo težav s “pohajanjem”. Ali nekako tako.

“Vtisi ljudi” so tolikanj bolj zanimivi skozi oči poezije. Prozni potopisi so, kakršni so, znajo biti zanimivi, a večkrat so tudi bahavi in polni balasta. Poezija pa, tista dobra, gre v jedro. Takšni so tudi Svetinovi zapisi iz kitajskega zvezka, intimne zabeležke njegovega srečevanja s Kitajsko. Tu ne boste prebirali pasaž tipa “ko sem prišel v Hong Kong, sva se z ženo z letališča zapeljala v hotel s štirimi zvezdicami in v avli hotela zagledala Zvoneta Šerugo”, ampak gre za drugačne vrste “zvezek”; za pretresljivo, osebno pesniško pričevanje o svetu nasploh in nato tudi o delčku sveta, o katerem ne vemo domala nič, čeprav se zdi, da vemo. Nas učijo o njem, seveda, vsaj določene zgodovinske zadeve, a zgodovina je lahko slaba učiteljica. Ne lahko, praviloma je, če pogledamo, kaj smo se v stoletjih iz nje naučili. Poezija pa ponuja svojo zgodovino, ki je bolj dejstvena, verjetnejša. Svetinove pesmi tako ne odsevajo zgolj kitajske izkušnje, marveč skoz te izkušnje, stare pet let (kot pove naslov), razmišljajo o širših ontoloških in osebnih vprašanjih; ta se nas tudi danes (ali zlasti danes) še kako (do)tičejo, samo zgornji uvodni verz je dovolj, da se v to prepričamo. In ko v 45. pesmi Svetina upeva znane temne plati kitajske zgodovine, si ne moremo kaj, da ne bi pomislili, kako zelo odsevajo današnji čas in dandanašnje miselne/mentalitetne kalupe. Zdi se, da se skozi te pesmi pretaka parafraza stare Prešernove ugotovitve: “Kako strašna slepota je človeka!” In, če odmislimo njihov širšedružbeni kontekst, se skozi te pesmi pretaka še druga ontološka razsežnost: “Kam zdaj? Predaleč sem odplesal, / nazaj ne zmorem, naprej ne znam, nočem.” (53) Pesnik se sprehaja po deželi, ne samo po Kini, se sezuva v Prepovedanem mestu, evocira razna druga popotovanja, odpira (v ontološkem smislu) literarna vprašanja, ki lahko delujejo tudi aforistično (Dylan Thomas) – seveda zgolj na videz … In ko Ivan Dobnik v spremni besedi ugotavlja nadgrajevanje Svetinove pesniške mitologije … Nanjo nikakor ne smemo pozabiti; teme iz prejšnjih Svetinovih zbirk (o tem smo nekaj malega že pisali v zapisu o izboru njegove poezije v Kondorju) tu aplicirajo novo, pričujočo izkušnjo … Adonis se denimo pojavi že v tretji pesmi. In “streha sveta” je pravzaprav skupni imenovalec te pesmi. Kaj počne pesnik na njej, se sprašuje Dobnik, sprašuje se tudi Svetina in sprašuje se avtor tega zapisa. Še dobro, kajti to pomeni, da bomo zbirko vedno znova brali in se spraševali. “Vse je lahko tvoje, reče modri mož, / zelen kot koprive.” (28) Če predme padeš in me moliš, je bilo nekoč v podaljšku zapisano v Novi zavezi v povezavi z nekim drugim možem, ki se ni pustil zavesti tretjemu. A vendar: “Gladka govorica: je to vse, kar zmore poezija?” (46) Tudi ontologija pisanja, njegove smiselnosti, lepote in teže je nekaj, kar nas pričaka na “strehi sveta”. Pojdimo torej, oglejmo si, kaj se dogaja!