Iztok Mlakar: Porkaeva!

Piše: Matej Krajnc

ZKP RTVSLO, 2017

IMG_1527

Prva kaseta Iztoka Mlakarja je na slovensko sceno v začetku devetdesetih butnila kot grom. S svojimi pesmimi se je ob takratnem prelomu desetletja že predstavil na festivalu šansona v Rogaški Slatini, njegovi redki nastopi pa so kmalu zatem dobili sloves intimnih, neozvočenih druženj z (nalašč) maloštevilnim, a pozornim občinstvom; poleg glasbenega aspekta so ti nastopi imeli tudi gurmanskega. S svojimi pesmimi in celotno držo je Mlakar pomenil izdatno svežino po desetletju najrazličnejše glasbe, ko so bili kantavtorji bolj na obrobju, na komercialni sceni pa so večinoma kraljevali pop(rockovski) bendi. Ob njem je takrat na sceno vidneje stopil še Adi Smolar, kantavtorsko kariero pa so nastopili tudi nekateri rockovski frontmeni iz osemdesetih, točneje trije “-in” (Predin, Kreslin, Lovšin). Prva polovica devetdesetih je tako pomenila kantavtorski preporod (tudi na lokalnih ravneh), ki je bil avtorsko in tudi sicer silno raznolik: Kreslin in Mlakar sta bila “narečna”, Predin in Lovšin sta se gibala od rocka k popu, Predin tudi k šansonu, Smolar pa je takisto vpeljal čisto svojo avtorsko noto s hudomušno ubranimi življenjskimi resnicami, ki so na koncu nosile moralno poanto.

Hudomušno ubrane življenjske resnice so sicer tudi rdeča nit Mlakarjeve glasbene poti, le da jih je obarval na svoj (igralski) način z žmohtno lokalno govorico (ali kombinacijo teh govoric) in izjemno minimalistično glasbeno podobo (kitara, bas, harmonika). Izrazita “ezopovska” moralna poanta je umanjkala, kar pa ne pomeni, da je Mlakar ni izrazil na svoj način. Morda bi se najprej spomnili na njegove poskočne, z izrazito angažirano ali splošnosatirično noto ubrane pripovedne pesmi, vendar se je znal mojstrsko izraziti tudi v baladi. Tokrat je pred nami njegova peta plošča; izšla je konec lanskega leta in je tesno povezana z Mlakarjevim siceršnjim gledališkim poklicem, na njej je namreč nekaj songov iz dveh njegovih predstav: Sljehrnik in Pašjon. Starozavezna zgodba o prvem paru je tudi sicer osrednja premisa plošče z najdaljšo uvodno pesmijo Izvirni greh in nato z “mentalitetnimi” skicami, ki se dotikajo tudi čisto aktualnih tem, denimo volitev, kar pa že od druge Mlakarjeve kasete, na kateri smo srečali politika Gvida, ni nič novega. Jezik je spet žmohtno narečen, čeprav bog kot Bog denimo govori v knjižni slovenščini. Glas avtoritete, se zdi, čeprav je na koncu tudi to vprašljivo. Tudi tokrat je Mlakar na ploščo uvrstil devet pesmi z rednim sodelavcem Davidom Šuligojem, ki igra vsa glasbila. Ni jih veliko, a so učinkovita, osrednje glasbilo pa je seveda spet Mlakarjev glas, osrednja barva različnih ravni njegove (satirične) izpovedi, ki pa je kljub hudomušnosti pravzaprav precej resna in brezkompromisna. Takole živimo, nam hoče povedati … že od vsega začetka. Sta Adam in Eva bila vzrok ali posledica?

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.