ANALIZA

V moje možgane se kot vroča igla zapiči spomin. Stara sem približno trinajst let in sedim na kuhinjskem pultu. V glavi gradim novo sebe. Tam izgledam drugačna. Lepša, z bolj gladkimi lasmi, vitkejša, matematika je moj najljubši predmet, pri odbojki mi žoga nikoli ne pade na tla. Kot čebela brenčim med ljudmi in moje besede so za njih med. Babica prekine moje miselno grajenje:

‘’Sara, boš čaj?’’

‘’Ja, bi.’’

Zaslišim svoj glas. Napačen je, ne spada v mojo sliko, tako okorno zveni. Jeza me preplavi z zlobno primesjo sramote. Nisem se manifestirala v fantazijsko popolnost. Obsojena sem nase, izdal me je zvok mojega glasu.

Enajst let je minilo od tega trenutka in igla se je prav zdaj zapičila v krivuljo mojih misli kot omen, ki napoveduje, da bom znova opomnjena, kako boleče in sebično je razčlenjevanje osebe, da bi bila ta lahko zgrajena na novo. Smrtonosne želje drugih so, da bi bila svetleče ogledalo za vsak pogled, ki se ozre vame, pričakujoč odsevno površino.

Kaj pričakujejo receptorji, ko se postavijo predme in najdejo neznano zmes, ki jih ne prikazuje in govori z napačnim glasom? Glasom, ki se zarije vanje kot sunek po eksploziji. Karkoli že iščejo, tega ne najdejo v meni. Hipoteze pričakujočih gledalcev zato padejo v globino s teatralnostjo samomorilca.

Moja zavest živčno plapola, ko raziskuje nianse in različice človečnosti. Ne razumem hladnega obstoja. Obstoja, ki vse šteje, ureja, oblikuje v smiselne enote sredi neizogibnega kaosa izraznosti in svobode. Zavračam idejo o potrebi analiziranja vsakega skritega delca človeka. Krut si, ti, analitik, ko s dolgimi prsti brskaš po telesu kot pri obdukciji, a pozabljaš, da so ljudje, po katerih neusmiljeno koplješ, še živi in jih želiš samo ti ohladiti in utišati. Vse le za lastno udobje. Nočem biti analitik. Nočem biti analizirana, če ne morem biti razumljena.

Budisti celijo z glasom. S ponavljanjem manter in z vibracijami, ki nastanejo ob zvoku, dosegajo nova stanja zavesti in povezanost s svetom. Vsi imamo glas, četudi ga slišimo samo, ko smo tiho. Ko ne slišiš svojega glasu v popolni tišini, in ko ga namerno ponižaš v nič, si mrtev, četudi se tvoja pljuča še širijo in krčijo. Hočem, da moj okorni, neprimeren, nepraktičen glas reže skozi tihe ljudi, ki nočejo sprejeti moje originalne strukture. Del nje so tudi igle iz otroštva, ki jih sproti pulim iz svojih možganov in moj glas, ki ga sedaj ljubim, ker se dviga višje od moje plapolajoče zavesti in preko mrtve tišine.

Foto: Sara Nuša Golob Grabner