Lidija Brezavšček: Pogodba z Ničem

Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor (Frontier 132), 2018

IMG_1638

Za pogodbo s hudičem je bilo baje, tako pravi staro bluesovsko izročilo, dovolj iti opolnoči na razpotje. Kako pa je s pogodbo z Ničem? Če odmislimo besedno igro Nič/Nič(e)/Nietzsche, ki bi nam tudi lahko padla na pamet, je v zbirki Lidije Brezavšček več možnosti – vsaka pesem ponuja svojo. Zato je najbolje, da na svoja tovrstna vprašanja odgovorite z branjem. Pesnica sicer že na platnicah v pesmi Preglašeni prizmat (“prizmat” je tudi ena njenih ključnih besed), ki je po vrstnem redu tudi druga pesem v zbirki, lepo ponazori svojo “nihilistično” opredelitev, ki to seveda ni; gre bolj za angažirano držo do razčlovečenosti, “ki jo molk preglaša”, kjer je molk pravzaprav poosebitev dandanašnje družbe, polne apatije, strahu in tesnobe, kjer pesem več nič ne pomeni, nima moči, a kljub temu obstaja in Preglašeni prizmat s svojim zaključnim verzom in njegovim “se zdi” pušča odprte možnosti, da morda nekje, v paraleli, ni tako, da se nam vsa ta razčlovečenost zgolj dozdeva in da ima pesem morda kljub vsem bivanjskim pomislekom moč; moč nad zlom, nad Ničem, nad apatijo, ki jo pooseblja Molk. Preglašeni prizmat se zdi torej ena jedrnih pesmi zbirke, v kateri je prevladujoča pesniška oblika sonet, kjer prevladuje tudi rima in kjer se ves čas oglaša glasba. Lidija Brezavšček je ena od sivih eminenc portala Pesem.si, tudi sicer udarna pesnica, ki jo srečujemo na mnogih angažiranih natečajih (Mentorjev feferon, Rokerji pojejo pesnike), a zna tudi na teh natečajih (to so zlasti pokazali lanski Rokerji s pesmijo Odzvanjanje) razkriti svojo nežno lirično plat, ki pogodbo z Ničem postavlja tja, kjer ji je mesto – v Upanje in globoko empatijo do dandanašnjega človeka, kakršenkoli že je.

Po eni strani bi lahko sonetom Lidije Brezavšček (tudi zaradi (re)inovacij forme) iskali sorodstva v pisanju Jane Kolarič, po drugi pa je pri Lidiji manj neposredne aktualne note in mnogo sonetov je izrazito liričnih. Medtem ko se “prizmatske” pesmi, in teh je precej, ves čas ukvarjajo z Ničem in strogobivanjskimi pretuhtavanji, so soneti, kot je denimo Dih v temo, označen kot “zoženi kvazi sonet”, nekako skorajda jenkovske miniaturke, kjer se srečujeta narava in intima (kar je spet pravzaprav eno in isto). Med bivanjskimi soneti, ki od “prizmatov” prevzemajo ukvarjanje z Ničem, zasledimo Nič (terza rima sonet), ki se konča v distišju. Sklepna pesem Opomnik pa deluje skorajda kot nekakšen “magistrale” zbirki, ki potrjuje, kar smo že ugotavljali: da Lidija Brezavšček ni pesnica brezizhodnosti, pač pa upanja in empatije. Njena pesem je njen opomnik, njeno bistvo, ki jo poleg opominjanja pred zdrsom v Nič varuje tudi pred preobloženostjo jezika, pred preveliko bombastičnostjo verza in nasploh pred tem, da bi njena pesem postala “poza”, kot se to pri pesnjenju večkrat lahko zgodi. Posameznih pesmi sicer ponavadi ne navajamo v celoti, a pričujoča je preveč pomembna za razumevanje pesničine poti (in cilja), da bi jo razsekali: “Če pesem je en blaten delček veka, / če v smrti je opora, klin spoznanja, / če je ljubezen skrušek, če naznanja / končávanja zapredke in če seka / predele, ki izgubljajo se v noči / in pada v mir, ki s kaosom se križa, / če je resnica ali bedna viža, / če žalostí ob lunini pomoči, / potem je nočem in ni zgodba zame. // Opomnik je, ki se po ledu plazi; / sledi mi, kaže z mrzlim krempljem name, / na bel spev čaka v marmornati vazi, / ki, težka, vonja se prsti navzame – / na vsak moj verz kot giljotinar pazi.”

Sic!

 

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.