Marc Ribot: Songs of Resistance 1942-2018

Piše: Matej Krajnc

Anti, 2018

IMG_1898.jpg

Upor, ne zgolj protest, je tisti, ki dejansko lahko kaj spremeni. V času, ko vrednote, ki smo jih dosegli in zakoličili med zadnjim takim večjim uporom, torej v času druge svetovne vojne – gre za obrambo osnovnega človeškega dostojanstva pred škornjem nacizma in fašizma in tisti, ki so ga branili, zvečine niso razmišljali o komunizmu in oblasti – vse bolj umirajo, bodisi z vzponom nekaterih “liderjev” (Orban, Erdogan, Trump) bodisi s posledicami, ki jih imajo ti vzponi (razkol med populacijo, despotizem, vzpon neofašizma in neonacizma, torej teptanje osnovnih človekovih pravic), se je treba žal spet spraševati, kje je splošni uporniški duh. Je izginil v apatiji? V medsebojnem prerekanju, namesto da bi se trudili za skupno dobro? Odličen primer nove dobe smo tudi mi sami: po stoletjih hlapčevstva pod tem ali onim “kraljem” smo si na začetku devetdesetih končno priborili svojo državo z lepo perspektivo, a se je že čez leto ali dve pokazalo, da bodo sanje šle svojo pot, politika pa svojo. Dokončno se je ta bojazen uresničila sprva z načrtom “divide et impera”, ki so jo zlasti desno usmerjene stranke začele udejanjati že kmalu po osamosvojitvi, nato pa s priključitvijo EU in NATO, kar je pomenilo, da smo po trinajstih letih sorazmerne neodvisnosti postali spet “eni od mnogih” in zgodbe o suverenosti v naročju “dobre mame EU” so se hitro izkazale za slabo šalo. Ker nismo poprej nikoli bili zares suvereni, tega kljub dobri učni uri iz 2. svetovne vojne in osamosvojitvenih let nismo znali ohraniti, tudi zato, ker ne znamo biti enotni, ko ni potrebe po tem. Ta razklanost nas tepe tudi dandanes in nas še bo. Narod, ki ni nastal iz politike, ekonomije ali prava, ampak iz kulture, ker je bila ta vse, kar smo imeli, kar se je pokazalo pri vseh omenjenih večjih prelomnicah, je kljub velikim dosežkom v ne tako dolgi preteklosti pripravljen vse zapraviti zaradi “levih” in “desnih”, “rdečih” in “belih”, dopušča, da mu na novo izumljajo zgodovino in iz nje brišejo cela poglavja, dopušča, da ga razprodajajo in na koncu se bo treba vprašati: bo-li dopustil, da izgine? To, kar ni uspelo mnogim tlačiteljem, bo uspelo nam samim … Nova plošča Marca Ribota prinaša sporočilo, da ni nikoli prepozno – a treba je ukrepati. Globalno, če se izrazimo z dandanes veljavnim besednjakom.

Ribotovo družino je zaznamoval holokavst, ki ga dandanes mnogi zanikajo. Vedno je bil napreden, redno je volil, kot piše v spremni besedi k plošči, a ugotovil, da tudi tisti demokratski kandidati, za katere je volil, svojih načel zvečine niso udejanjali, da so prav tako netili vojne in nestrpnost. Upor/odpor, kot pove, je torej edini način, da se stvari uredijo. Saj to vemo že iz zgodovine, čeprav dosežki takih uporov in odporov ponavadi niso dolgotrajni in je treba vedno začenjati znova. Sam, pravi, je glasbenik in se upira z glasbo. Na tak način – z glasbo in besedo – se upiramo mnogi, ki smo prešibki, da bi zavihteli pest, pa tudi ne verjamemo v uničevalno moč kanonov, ki se lahko kaj hitro obrnejo proti tistemu, ki jih polni. Ne verjamemo tudi v borbe “v imenu boga” ali bogov. Izkoriščanje najbolj intimnih človeških prepričanj v politične namene je pravzaprav izvor vsega zla zgodovine in tudi o tem govorijo pesmi, ki veljajo za “pesmi odpora” ali “upora”.

Ribot je na plošči zbral nekaj uporniških pesmi iz svetovnega kanona in dodal peščico avtorskih tem, ki pa nosijo na sebi izročilo tradicionalnih protestnih ali uporniških pesmi; taka je recimo John Brown. Ko so jeseni napovedali ploščo, so v medije poslali singl Bella ciao, staro italijansko partizansko pesem v izvedbi Toma Waitsa in v Ribotovem (ne ravno sijajem) prevodu Goodbye beautiful. Izvedba je sicer dobra, tudi sicer izvedbam na plošči ni česa očitati. V dveh pesmih gostuje Steve Earle, sicer znan upornik proti bedastočam ameriške “demokracije” – zapoje Ribotovi Srinivas in Ain’t Gonna Let Them Turn Us Around. Poleg Ribota, Waitsa in Earla na plošči sodeluje še vrsta izvajalcev_jalk, med drugimi Fay Victor (We Are The Soldiers In The Army, We’ll Never Turn Back), Ohene Cornelius (Rata de dos patos), Meshell Ndegeocello (The Militant Ecologist; pesem temelji na stari italijanski partizanski Fischia il vento) in Justin Vivian Bond (We’ll Never Turn Back). Zdi se, da Bella ciao ostaja povezovalna, rdeča nit pričujoče plošče zlasti zaradi Waitsove avtoritete, sam pa si ne morem kaj, da se ob teh pesmih ne bi spomnil na čase osnovne šole, ko smo v zboru na proslavah peli številne tovrstne pesmi, od Bilečanke do Šivala je deklica zvezdo, Ob tabornem ognju in Bella ciao. Po letu 1980 in smrti Josipa Broza so tudi pesmi, kot so Druže Tito, mi ti se kunemo, Računajte na nas ali Titovim putem izgubile konotacijo “kulta osebnosti” ali politikantstva in prerasle v splošne pesmi upora in vrednot tega upora. Opisovale so lepšo prihodnost, za katero so se borili naši predniki, a so jo na koncu žal tudi pomagali zapraviti. Kljub temu pa bi se te pesmi še morale peti in spomeniki iz tega časa bi morali stati, čisto iz spoštovanja in v opomin, kaj se lahko zgodi, ko se pol sveta posmehuje možičku z brčicami. Svet se je denimo posmehoval tudi Trumpu, a vrag je vzel šalo. Zato je prepisovanje in vnovično izumljanje zgodovine v prid političnim ciljem nevarno. In nevarno je, ko se osebna vera spremeni v religijo, ta pa v ogenj in meč. In nevarno je, ko sta dva brata na različnih bregovih rek. Ta hip tičimo v čudni vrzeli zgodovine, ki spominja na trideseta leta prejšnjega stoletja. Marc Ribot trdi, da je boljša prihodnost v naših rokah. Strinjamo se, in treba jo je tudi udejanjati.


********************

Objava omogočena tudi s podporo:

https://www.lancom.si/en/

https://www.facebook.com/LANCom.si/



Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.