Bruce Springsteen: MTV XXPlugged

Piše: Matej Krajnc

Columbia/Sony, 1992, 2018

IMG_1891

Torej, takole je s to stvarjo: za pričujočo ploščo nikoli niso imeli lepih besed, čeravno gre po mnenju podpisanega za Springsteenovo najboljšo koncertno izdajo (če odmislimo box iz leta 1986, ki je retrospektivnega značaja). Beleži njegov morebiti najbolj nenavaden nastop v okviru proslulih “izštekanih” oddaj na MTVju, ki so zaznamovale generacijo devetdesetih. Nenavaden zato, ker je bil prvi (in edini), ki je zavestno prelomil “izštekani” kodeks in z izjemo dveh, treh komadov nastopil “na polno”, na štrom, nenavaden tudi zato, ker se je to zgodilo v obdobju, ko je bil njegov E Street Band vsaj za nekaj časa preteklost, nastopil je namreč z drugim bendom, ki je dobil naziv “The Other Band”; ne v pohvalnem smislu.

In tu se začnejo težave. Ne s Springsteenom, pač pa z njegovimi pristaši in tudi z mediji, ki se niso nikoli ogreli za nov Springsteenov bend. On san je kot vzrok za električni nastop navedel dejstvo, da bend še ni dovolj uigran za subtilno akustiko, a to se sliši bolj kot izgovor. Marsikdo je novemu bendu očital tudi, da med njim in Springsteenom ni začutiti tolikšnega “bratstva” in “energije” kot pri E Street Bandu. Well, o tem bi lahko razpravljali; če ste gledali ta nastop, se nič kaj ne zdi, da bi bilo res tako. Če poslušate te pesmi s plošče, tudi ne. Skratka: “drugi bend” ni nič slabši od E Street Banda in pika. Včasih se nam zdi celo nasprotno; zdi se nam, da se nekaterih starih pesmi lotevajo še bolj energično in “bratstvo” med kitaristom Shaneom Fontayneom in Springsteenovo novo “desno roko”, multiinstrumentalistko in pevko Crystal Taliefero, premore precej kemije in tudi telepatije; nič manj kot tisto z Little Stevenom ali Nilsom Lofgrenom, dokaz pa je na dlani v pesmih, kot so Light Of Day ali Glory Days. Iz stare zasedbe je ostal zgolj “Profesor” Roy Bittan, morda tu pa tam pogrešimo Big Mana, vendar to ni preveč boleče. Zapisati, da se Bruce ni potrudil ali da bend ni dovolj dober, je torej krivično. Res je – niso dolgo zdržali. Res je – poslušalci jih niso sprejeli, kar se je poznalo tudi na turneji. Škoda.

Turneja, o kateri govorimo in v sklopu katere je nastala tudi dotična emtivijevska predstava, je svetovna turneja ob simultanem izidu dveh albumov Brucea Springsteena v letu 1992: Human Touch in Lucky Town. Albuma, zlasti prvi, ki še vedno velja za najslabši Springsteenov studijski izdelek (in kar se mene tiče, mu lahko dela družbo plošča Wrecking Ball iz leta 2012), nista upravičila petletnega čakanja po plošči Tunnel Of Love, ki je pomenila labodji spev za E Street Band. Springsteen se je konec osemdesetih ločil od prve žene, začel hoditi z bodočo, sicer spremljevalno pevko in ritem kitaristko v bendu, nasitil pa se je tudi dolgih turnej in vsega cirkusa ob svoji nenadni drugi komercialni erupciji leta 1984 ob izidu albuma Born In The USA. Leta 1992 je končno obelodanil pesmi, ki jih je na žaru vrtel kaki dve leti, ustvaril je dva različna koncepta, pri čemer je iz prvega (kot se je pokazalo pozneje) izvrgel vse najboljše pesmi in pustil “vaje v slogu”. Drugi je imel več substance, a to ga ni rešilo pred precej hitrim komercialnim zdrsom; vsak album se je sicer prodal v nakladah, ki so segle čez milijon, a ob sedemmilijonski prodaji plošče Tunnel Of Love, desetih prodanih milijonih koncertne retrospektive  Live 1975-85 in dvajsetih prodanih milijonih Born In The USA je bil komercialni rezultat kaj klavrn, zlasti ker so v približno istem času Guns’n’Roses, ki so takisto izpeljali trik izdaje dveh simultanih albumov, oba prodajali s svetlobno hitrostjo. Ko je Springsteen šel na turnejo, je bilo že jasno, da tudi nastopi ne bodo kaj prida pomagali.

Njegova založba Columbia je konec leta 1992 album z glasbo iz MTVjevske oddaje izdala zgolj v Evropi kot reklamo za evropski del turneje. Kritiki so ga mlačno sprejeli, povpraševanje pa je vseeno bilo tolikšno, da je pozneje izšel še v ZDA. Letos je Springsteen ploščo dodal v drugi paket reizdaj svojih albumov, paket, ki pokriva obdobje 1987-1996. Različico na zgoščenki sem kupil že davnega leta 1993 v italijanski Gorici, vinilka pa mi je padla v roke te dni. Ker imam album rad, nisem razmišljal, to glasbo sem hotel slišati še z vinila. Očitek ostaja zgolj eden: da nastop ni objavljen v celoti. Pri Columbiji so leta 1992 naredili po svoje in nekaj preostalih pesmi objavili na EPjih in tako naprej … škoda, ker zdaj tega niso popravili in objavili 57 Channels, Growin’ Up in Glory Days, če omenimo samo tri. Pričujoča plošča je bila leta 1992 tudi edini način, da so pristaši dobili posnetek nove Springsteenove pesmi Red Headed Woman, ki jo je napisal za svežo soprogo Patti Scialfa in ki je tudi uvodni zares “izštekani” komad. Po njem Springsteen reče: to je bil izštekani del, zdaj pa prihaja bend! in začne se štromarski del, ki ga prekineta dve bolj izštekani izvedbi: Growin’ Up in Thunder Road. Izbrane pesmi z novih plošč (Better Days, Local Hero, Human Touch, My Beautiful Reward, I Wish I Were Blind) se srečujejo s preteklimi poglavji (Darkness On The Edge Of Town, Atlantic City, Thunder Road, Growin’ Up), a poudarek je na novih pesmih, kar je tudi prav. Bobby King gostuje na Man’s Job, na Human Touch pa soproga Patti. Album zaključi čudovita izvedba My Beautiful Reward, ki presega studijsko, če pa boste gledali video, boste na koncu slišali Glory Days, ki je rokenrolovsko praznovanje z udeležbo vseh prisotnih. Ko to glasbo poslušamo z vinila, pride intima balad še bolj do izraza, druga do takrat v njegovi izvedbi uradno neobjavljena avtorska pesem, ki jo srečamo na albumu, Light Of Day (iz istoimenskega filma z Joan Jett in Michaelom J. Foxom), pa udari še nekolikanj bolj. V njej slišimo tudi vse bolj izrazite pridigarske nastavke, ki bodo v 21. stoletju na odru postali že pretirani in celo odvečni, tu pa so še nekako simpatični.

Brez strahu torej – Springsteenov MTV ni bavbav ali “half-hearted souvenir” (Patrick Humphries), pač pa zelo dobro izpeljan sprehod po novi in stari glasbi izpod njegovega peresa. Če mu že Man’s Job kot pesem ne šteje v resnično avtorsko čast (kljub dobri vokalni podpori Bobbyja Kinga), nanjo zlahka pozabimo v družbi drugih. In razsodba ob ponatisu ostaja ista: ne glede na to, kar boste slišali – tole je izjemno refenčen Springsteenov koncertni zapis.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.