Piše: Tanja Jerebic
Med visoko občutljive ljudi naj bi odpadlo 15 do 20 odstotkov populacije. Izraz Highly Sensitive (HS) je skovala ameriška doktorica klinične psihologije Elaine Aron v začetku devetdesetih, ko je začela orati ledino na tem področju. Ker se tudi sama uvršča med omenjeni delež populacije, ji je raziskovanje olajšala predvsem lastna izkušnja.
Zmotil me je podatek, kako stroka vrednoti ’normalnost’; na svoji spletni strani ima zapisano, da je delež visoko občutljivih oseb previsok, da bi njihove značilnosti lahko uvrstili med osebnostne motnje, obenem je tudi prenizek, da bi jih okolica razumela in sprejela medse … Slednje pa je v resnici srž problema, ki nikakor ni v preobčutljivosti, temveč v agresiji, s katero nas želijo (ne)občutljivi naravnati po lastnih merilih.
Sodobna družba do raznolikosti ni strpna, tega se danes ne da več spregledati. Najsi bodo migranti, drugače misleči, istospolno usmerjeni, občutljivi, pripadniki različnih ver, hendikepirani, starejši itd.; vsi so enako nezaželeni. Ko človek samo približno sešteje odstotke vseh motečih, presenetljivo hitro ugotovi, da družba ni nič drugega, kot skupek zelo raznolikih posameznikov s sebi lastnimi potrebami in lastnostmi.
Če ’normalnih’ sploh ni, odkod potem ljudem tolika želja po razlikovanju in diskriminaciji? Stvar je zelo preprosta. Kakor velja v politiki, da je treba ljudstvo čimbolj spreti med sabo, da jim laže vladaš, drži tudi za vse ostale organizirane skupine. Podobno je na ravni države, delavskega kolektiva, v šolah in celo v družini, najmanjši družbeni celici največkrat ni nič drugače, kar je grozljivo. Vsaka organizirana tvorba potrebuje vodenje in sodelovanje vseh njenih članov, sicer ne more funkcionirati. Ker so skregani pripadniki neke skupnosti lažje vodljivi, vladajoči določijo neko merilo normalnosti, h kateremu vsi stremijo, a ga žal nihče ne more doseči, ker smo si preveč različni, nimamo istih potreb in ne moremo slediti istim normam. To je tako, kot bi vsem naročili, naj pojejo na neki srednji višini, čeprav imajo nekateri skrajno visok, drugi pa nizek glas. Taka diktatura je nasilje nad človeško naravo …
Ljudje smo družabna bitja že v osnovi, zato nihče ne želi biti izključen iz igre. Vprašanje, ki se vsem članom postavlja je, kako igrati to igro, če vsak pri sebi dvomi v lastno primernost zanjo. Še tako povprečen človek se slej ali prej odmakne od togo začrtanega standarda, če drugega ne, se postara in izpade iz igre … Težnja po razlikovanju je zato poskus prikrivanja lastne (ne)normalnosti, tako da s prstom pokažemo na drugega in s tem preusmerimo pozornost okolice drugam, in sicer na tujo drugačnost. K nasilju se zatekamo v strahu pred tem, da bi nas razkrinkali v svoji posebnosti.
Visoka občutljivost je prirojena oziroma dedna. Glavne karakteristike za prepoznavanje so strnjene v kratico DOES (D: depth of processing, O: overstimulation, E: emotional reactivity and empathy, S: sensing the subtle). Za osebe je značilno veliko poglobljenega razmišljanja, prekomerno zaznavanje dražljajev iz okolice, čustvena reaktivnost in empatija, zaznavanje subtilnega.
Pri slikanju z magnetno resonanco so ugotovili, da imajo visoko občutljivi ljudje precej živahnejšo in večjo aktivnost možganov v primerjavi z manj občutljivimi osebami, kar je logično, saj več signalov iz okolice pomeni tudi več obdelave podatkov. Zaradi zelo občutljivega živčnega sistema smo zelo hitro zasičeni s hrupom, močno svetlobo, vonjavami in tudi z bolečino se ne razumemo najbolje. Skratka veliko stvari nas moti, zato se moramo čim bolje poznati, da se lahko umaknemo, ko je dražljajev preveč.
Zelo pomembno je, da znamo izbirati prave ljudi, ki nas sprejemajo in nam ne povzročajo težav, ker imamo že s seboj preveč dela. Pravi trenutek se moramo znati umakniti od agresivnežev ter manipulatorjev, sicer nam znajo življenje spremeniti v popoln kaos. Da bi se znali in zmogli elegantno in hitro pobrati iz njega, potrebujemo redne vaje iz logike, da ostanejo možgani gibki in so zmožni presojati dejstva brez čustev. Žal se v življenju ne srečujemo le z dobrimi iskrenimi ljudmi, ampak naletimo tudi na sleparje in zgoraj omenjene pridaniče, ki se sprenevedajo, spletkarijo, delajo zlo in nas medtem prepričujejo, kako so dobri. Take ljudi sicer srečujemo vsi, vendar se visoko občutljivi človek iz kaosa, ki ga ustvarijo, brez logike sploh ne more pobrati, ker je bombardiran z dražljaji z vseh strani in mu odpove praktično ves sistem, razen možganov, ki meljejo od jutra do večera …
V prispodobi povedano, ostanejo nam le suhoparne številke, saj so intuicija in občutki zaradi zasičenosti v tistem trenutku zmedeni. Sicer drži, da bi gibki možgani prišli prav sleherniku in res je, da je z manj občutljivimi še lažje manipulirati, ker nič ne opazijo okrog sebe, so često pomočniki zlobnežev, ne da bi se tega sploh zavedali, vendar jim zaradi višje odpornosti lahko naredijo manj škode kot občutljivejšim posameznikom.
Dodatno imamo vsi neko sivo cono, ki se ji reče splet, tam smo praktično vsi slepi, ker se človeka ne da spoznati na daljavo in analizirati njegovega značaja, ne da bi ga srečal v živo. O sebi nam pove, kolikor sam želi, za povrh vsega so besede le delček komunikacije, ki jo uporabljamo v interakciji z drugimi.
Zaradi bogatega notranjega doživljanja smo visoko občutljivosti dovzetni za vse vrste lepot in umetnosti.
Poenostavljeno povedano, svet bi se moral vrteti malo počasneje in tiše, da bi zmogli razmisliti vse to, kar nam hoče povedati in razkazati. Čakaj malo, I am loading … and I am full!