Lidija Brezavšček, Pod strop obešen sonet

Tja v strop zasušena, nevidna in slepa,

brez rok in oči se je senca predala.

Še preden je lastno obsodbo prebrala,

odnesel jo kisel je val iz oklepa …

 

Zdaj gleda brez vida, posluša  brez sluha.

Brez rim je, brez tipa, brez misli, brez boja.

Ni pesmi, ni glasbe, ni kalčkov obstoja.

Le mraz je pod njo in plesniva noč gluha.

 

So stene in ona in strop, vse brez kiča,

ki včasih zapolnil je njeno praznino.

Je svet bil nekoč. Zdaj jo severnik biča

 

in ona ostaja zarita v sivino,

zažeta v bel sloj preperelega Niča,

odkar je šla pesem v brezvezja širino.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.