Tja v strop zasušena, nevidna in slepa,

brez rok in oči se je senca predala.

Še preden je lastno obsodbo prebrala,

odnesel jo kisel je val iz oklepa …

Zdaj gleda brez vida, posluša  brez sluha.

Brez rim je, brez tipa, brez misli, brez boja.

Ni pesmi, ni glasbe, ni kalčkov obstoja.

Le mraz je pod njo in plesniva noč gluha.

So stene in ona in strop, vse brez kiča,

ki včasih zapolnil je njeno praznino.

Je svet bil nekoč. Zdaj jo severnik biča

in ona ostaja zarita v sivino,

zažeta v bel sloj preperelega Niča,

odkar je šla pesem v brezvezja širino.