Piše: Tanja Jerebic

Konec novembra so na nacionalki predvajali super dokumentarec Mesojedec pred odločitvijo. V soboto sem si ga želela ponovno ogledati, ker sem zamudila začetek. Na žalost so ga že odstranili iz spletnega arhiva. Celotna verzija se nahaja na YouTubu v francoščini, ni se mi dalo debelo uro brskati po slovarju. Malo prepozno sem opazila, da je možno nastaviti samodejno prevajanje v angleščino in si raje ogledala soroden dokumentarec z naslovom H.O.P.E., ki ni nič slabši od prvega, le z druge perspektive pokaže probleme …

Mesojedec pred odločitvijo predvsem prikazuje, kakšna katastrofa grozi okolju zaradi živinoreje in nakaže prijaznejše rešitve za vzrejo živali, ki bi razbremenile onesnaženost okolja in živalim omogočile prijetnejše bivanje vsaj za časa življenja, če je že njihov konec tragičen. Nekateri živinorejci jih v manjšini že prakticirajo in so industrijsko rejo zamenjali s hlevsko, torej z zmanjšanim obsegom živine, da dopušča še pašo na prostem. Namesto da bi živino vozili na zakol — žival sluti, kam jo peljejo in je brez nasilja ni mogoče stlačiti v kamion — ponujajo nekje že potujoče klavnice, čeprav se njihovo življenje še vedno konča z umorom …

H.O.P.E. prav tako opozarja na okoljsko problematiko in grozljivo trpinčenje živali, ampak obrača poudarek predvsem na posledice, ki jih ima uživanje mesa za človekovo zdravje. Včasih so si meso lahko privoščili le na dvorih in bogatejši prebivalci, torej peščica. Kmečki, delavski in revni sloji so ga jedli zelo poredko. Z industrijsko proizvodnjo se je meso pocenilo, marsikje je dnevno na jedilniku, zato je medicina uživanje mesa povezala z različnimi hudimi obolenji šele v zadnjih desetletjih. Danes je kristalno jasno, da povzroča bolezni srca in ožilja, diabetes, raka, avtoimunske bolezni in alergijske reakcije. Belo meso povzroča raka prav tako kot rdeče, podobno so toksični tudi mlečni izdelki.

Mesojedci ne pojemo le meso, ki je že samo po sebi karcinogen, temveč še vse hormone, s katerimi jih parijo in pospešujejo njihovo rast; večina odrasle perutnine ne more stati na lastnih nogah, ležijo na tleh, se redijo in čakajo zakol, ker se kosti ne morejo tako hitro razviti kot njihova umetno spodbujena mišično-maščobna masa. Noge so preprosto prešibke, da bi zdržale težo teles. Ker so prenatrpani in preštevilni za večno premajhne hale, kajti vsak piščanec bo denar postal, jih veliko pomre že med odraščanjem. V takem okolju so idealni pogoji za rast bakterij, zato nenehno zbolevajo in potrebujejo antibiotike, ki jih prav tako pojemo na koncu ljudje. Žival, ki se jo obravnava kot predmet in živi v brutalnem nasilju od prvega do zadnjega dne svojega življenja, biva v nenehnem stresu, strahu in bolečini, torej poleg hormonov za hitrejšo rast sprošča stresne hormone, ki jih prav tako dobimo na krožnik. Živali, ki jih jemo, so inteligentna bitja s čustvi, zmožna so empatije do drugih živih bitij, zato poleg svoje bolečine zaznavajo še bolečino vseh tistih živali, ki trpijo okrog njih. Vzrejni obrati so v bistvu farme brutalnosti in bolečine, živalska koncentracijska taborišča. Prašiči so po pameti na nivoju psov … Namesto da se vprašamo, kaj imamo na krožniku, bi se morali vprašati, koga nameravamo pojesti, menijo govorniki v dokumentarcu.

V filmu so pričali številni specialisti ter rakavi in srčni bolniki, ki jim je življenje rešil vegetarijanski način prehranjevanja. Rastlinska hrana ne le preprečuje rakava obolenja, temveč celo zdravi začetne stadije. Človek se naivno vpraša, ali bi morali na slovenskem Ministrstvu za zdravje posodobiti svoje znanje o tej problematiki, ko prebira njihove napotke za uživanje mesa na spletni strani; naj ga jemo dvakrat do trikrat na teden. Ta fenomen je globalno prisoten in služi pometanju neprijetne resnice pod preprogo v korist kapitala, kajti kmetijski, prehranski, farmacevtski in medicinski lobiji so premočni. Vsakdo od naštetih ima korist; kmetijska in prehranska industrija bosta ob večinski zaslužek, če nehamo jesti meso in mlečne izdelke. Farmacija prodaja zdravila bolnim ljudem, medicina pa zdravih ne more zdraviti. Čeprav zakone sprejemajo in spreminjajo politiki, imajo torej moč do neke mere, nimajo lastnega kapitala, ker živijo od davkoplačevalcev, kamor spadajo tudi kapitalisti. Politiki niso le odvisni od njih, temveč nimajo niti v sanjah tolikšne količine denarja kot industrija, ki ima korist od mesojedcev in bolnih ljudi. In če kapitalisti lahko z denarjem celo odstavijo vladajoče, lahko industrijalce odstavi le preprosto ljudstvo, tako da neha kupovati njihove škodljive mesne in mlečne izdelke. Zato sta resnica in osveščenost prebivalstva tako pomembna, ker bo treba svet reševati predvsem od spodaj navzgor, če bomo hoteli preživeti.

Vir:
Mesojedec pred odločitvijo: Faut-il arrêter de manger les animaux ?
H.O.P.E. What You Eat Matters
http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja_in_prioritete/javno_zdravje/varovanje_in_krepitev_zdravja_prehrana_gibanje_dusevno_zdravje_itd/prehrana/meso_in_mesni_izdelki/