Piše: Matej Krajnc
Modrijan, 2018
Ko sem dobil v roke tale roman, sem imel na gramofonu ravno album Oscarja Petersona Oscar Peterson Plays Jerome Kern Songbook. Nato se mi je, ne samo zaradi naslova, zdela za štimungo boljša izbira plošča Milesa Davisa Star People, ki je izšla leta 1983. In potem je med platnicami začel vrveti Novi svet, o katerem preberemo: “Tu je vsak zase in drek za vse. Tu je džungla!”
Že vnaprej sem se odločil, da ne bom pisaril o vsebini. Stodevetnajsti Modrijanov Bralec nosi na sebi zaupanja vredno številko in “v ozadju solira saksofonist”. Poglavja zgodbe so imenitno razdeljena, z duhovitimi in neposrednimi, čeprav za bralca kdaj morda malce dolgimi in nenavadnimi naslovi (“Branjevci s krstami iz druge roke”, “Nelojalna konkurenca: tvoj sosed prodaja ocvrtke (…)”, “Diva: lokomotivasto življenje (…)” in moj najljubši: “Religija kamna: tu ne poznamo vremenske napovedi (…)”), slog pisanja je, kot zdaj pravijo, “berljiv”, a ne na način, ki pri nas pobira kresnike, pač pa na način, ki spodbuja k razmisleku o usodi – Generala oporečnika, Émilienne, Luciena, Malingeauja (“brezplodno blesavega para”), Rekviema in nasploh vseh, ki nam spregovorijo skoz usta in škripškripcing trama 83. Slog pisanja je tudi duhovit, jedrnat, a hkrati živopisan, včasih kar poka od zvočnih učinkov (str. 186). Je to res jazzovski roman, kot ga opisujejo? Tisti saksofonist v ozadju bi lahko asociiral na Birda. Potem je tu asociacija na Bena Webstra, zlasti s plošče Ben and “Sweets”. Tudi na Milesove poskuse združiti nenavadne trobentaške tehnike s tradicijo in vsakdanjimi, sodobnimi zvoki mesta, kajti jazz ni samo glasba. Ni samo saksofon, trobenta, tramvaj … Jazz je mesto / ali mestece. In je identiteta. In tale roman je o identiteti, kakorkoli že obrnete. Dandanes se v velikem slogu govori o “tujerodnih vrstah”. Govori se o pribežnikih, ubežnikih, prebežnikih. Omenite to Generalu oporečniku. Kako v Novem svetu spregovori “mama Afrika”, kot ji nekateri dandanes še vedno pravijo z večkrat pokroviteljskim tonom? Tu je vsak zase in drek za vse … Welcome to the New World order, kot je pel Springsteen.
In nato poezija. Rekviem za mrtvo mesto: “Dosti imam teh korenin, ki me vežejo na prednike, / izgubljene v gošči in v greznicah Zgodovine …” Imamo torej film noir, nikar me zdaj ne prekinjajte! To je jazzovski roman, kot ga opisujejo. Vendar v njem ni Jimmyja Cagneyja, ni Bogarta, ni Birda, je pa Jean Gabin, je tudi Waits, če prav prisluhnete. So psalmi. Precej je tudi boga, čeprav o tem ne govorite na glas! A to je bog iz Toma Trauberta. In nato spet poezija: “telo praznina / telo stvar / telo smet / pasje telo (…)” (stran 209).
Prevod odlično ujame štimungo dogajanja. In zdi se mi, da je knjigo vsaj prvič nujno prebrati v istem dnevu. Prav verjetno bom po drugem branju usode spoznaval še drugače, jazz mi bo morda zazvenel še bolj ali manj romaneskno, a včasih so pomembni tudi prvi vtisi. Prav verjetno bom vdrugič bral počasneje. Morda bom potem spet kaj napisal ali si vsaj zabeležil, a tale prvi zapis naj velja kot nekakšna mesečna vozovnica za tram. Naslednja branja pa kot tista, ki jo kupiš tik pred vstopom na prevozno sredstvo, v eno smer. In potem spet nazaj. Če pa sledimo pravilu št. 46, potrebujemo zlasti precej muzike. Miles, obrni se na gramofonu, čeprav nisi saksofonist!