Piše: Vlasta Črčinovič Krofič

KULTURA

Beseda kultura je širok pojem. Če se ustavim pri umetnosti, to ni le likovno ustvarjanje, pesnjenje, pisateljevanje, arhitektura, oblačenje. Prepričana sem bila, da lahko različne zvrsti kulturnega življenja pomešam in delim s somišljeniki ne glede na zvrst. Zase vem, da imam širok pogled, in da se z lahkoto potopim v ustvarjalnost drugih, občudujem njihova dela, jim prisluhnem in se zapletam v razprave. Pred nedavnim sem ugotovila, da se motim.

V literarnem krožku je beseda nanesla na slikarstvo. Ena izmed udeleženk je vprašala: »Koliko akrilne barve porabiš za eno sliko?«

»Odvisno od velikosti slike, znamke barve,  pastoznosti, tehnike,« sem začela z razlago. Najin dialog je bil grobo prekinjen.

»Tukaj se ukvarjamo z literaturo in ne s slikarstvom! Danes smo začele z desetminutno zamudo. Do konca druženja manjka sedem minut. Ni še na vrsti razno!«

Oho, kaj je smisel našega srečanja? Zakaj si ne bi med seanso vzele nekaj minut za vpogled v likovno ustvarjanje, če je v skupini vsaj polovica tistih, ki se poleg literarnega ustvarjanja posvečamo slikanju.

Zgodba se je ponovila nekaj dni kasneje, le da tokrat v likovni skupini. Promovirala sem izdajo najnovejše poezije. Hvalila sem obliko in vsebino, da bi likovnice navdušila za literaturo in morda prodala nekaj izvodov pesmarice. A v trenutku, ko sem pritegnila pozornost vseh navzočih, mi je v besedo skočila Zala: »Najprej se mi podpišite na voščilnico!« In moja prizadevanja so bila v trenutku poteptana. S prodajo sem poskusila še v dveh drugih likovnih delavnicah. Na obeh sem doživela podoben odziv in zavrnitev kot pri prvem poskusu.

Danes sem spremenila taktiko in se obrnila na facebook prijatelje. Na tiste, ki jih poznam le virtualno. V nekaj dneh je bilo opravljenih sedem delitev, dobila sem 68 všečkov, zaloga knjig pa je ostala nespremenjena.