Piše: Melanija M. K. Lamerov

»D«

Ponedeljek je bil ubijalski, pozno sem prišel domov iz popoldanske izmene. Malo sem se družil z Evanom, že tako ga nisem videl cel vikend, ker je bil pri babici. Spisal sem pol strani članka, ki kar ni želel na papir, spil hladno pivo in zaspal kot top. Približeval se je mlaj in bolela me je glava. Nisem dobro spal, celo jutro sem hitel, kavo in zajtrk sem dobesedno zlil vase. Na hodniku sem srečal Merlina, povabil me je na piknik pri Andrei v soboto popoldan. Odhitel sem naprej. V pisarni me je že čakala Maria. »Težka noč?« je vprašala. Nasmehnil sem se »malo pa res«. »Evo, sveža kava, da prideš k sebi, danes bo naporen dan,« je rekla in mi podala veliko skodelico kave. Vzdihnil sem, čakala me je pomembna filtracijska operacija. »Stažiste imamo. Štirje so. Včeraj sem jih sprejela,« je dodala in srknila požirek kave. »Štirje? A se nismo dogovorili samo za tri,« sem začudeno odgovoril. Skomignila je »na seznamu so bili štirje, direktorjeva Majda mi je prišepnila, da je eden vrinjen naknadno, veze pa to« je rekla in zavila s očmi. »Si jim predstavila pravila? Nočem kakšnih scen. Ne da se mi ukvarjati s tem, že tako imam preveč dela,« sem vprašal. »Seveda sem. Aja, pa eden je že povpraševal po tebi« je rekla in mi pomežiknila. Odkimal sem in se nasmehnil. »Veš, da bi moral enega vzeti danes asistirati, ne,« je dodala na odhodu. Pihnil sem »bom ja«.

Nikoli se mi ni dalo ukvarjati s stažisti, saj sem jih razumel in spoštoval, tudi sam sem bil enkrat v njihovi vlogi, a povprečnežev nisem maral. Če res niso bili vrhunski in izpiljenega znanja, zagnani in predani delu, jih nisem pretirano vključeval v svoje delo. Rad sem bil zbran in stoodstoten v svoje sodelavce, napak si nisem dopuščal, pri stažistih pa nikoli nisem vedel, kako strokovni so in koliko znanja dejansko imajo. Enkrat me je izučilo, ko je pacient zaradi mojega naivnega zaupanja in stažistove napake skoraj oslepel na eno oko. Razlika so bili ekstremi, ki so presenečali. A takih ni bilo veliko.

Preletel sem papirje, še enkrat pregledal dokumentacije za današnje posege, spil kavo, se preoblekel. Glavobol je popustil. Imel sem dva rutinska posega v operacijski, dve kontroli po operaciji iz preteklega tedna. Maria mi je prinesla novo dozo kave, zraven sem poglodal star keks. »Boljše?« me je vprašala. »Ja,« sem odgovoril. »Imam filtracijsko ob dvanajstih, naj asistira trojka,« sem dodal.

Pacient je bil pripravljen, sestra je preverjala inštrumente, gledal sem še po izvidih in si pripravil mikroskop. Anestezist je uspaval pacienta. Vstopil je stažist, ko sem ravno počasi želel pričeti s filtracijsko operacijo. »Trojka?« sem vprašal, ne da bi ga pogledal. Odločno je odgovoril »ja«. »Prav, danes imaš srečo. Takole bo, govoril mi boš na glas kaj počnem, si zapisoval stvari in hkrati pozorno spremljal vsak moj premik. Hočem tudi diagnozo, imaš dva poskusa,« sem mu dal natančna stroga navodila. Čakal sem na spremembo dihanja, a je ni bilo, presenetljivo se ni ustrašil. Pričel sem z delom. Opazoval me je, govoril strokovno in pravilno. Zadel vsako stvar, si vse tudi zapisal. »Glavkom z zaprtim zakotjem, verjetno laserska operacija ni bila uspešna,« je samozavestno ugotovil natančno diagnozo kar kmalu po začetku. Pozitivno me je presenetil »odlično« sem ga pohvalil in nadaljeval z delom. Vedno sem bil popolnoma predan, moje misli so bile samo tu, pri pacientu, vedno. Bil sem zbran in odklopljen od zunanjega sveta pri vsakem posegu ali operaciji. Skoraj proti koncu, sem preveril neko zadevo, nisem mogel, da ne bi pogledal stažista. Spremljal me je. Pogledala sva se iz oči v oči in vse okoli naju je izginilo. Poznal sem te oči, prodrle so vame, tako bliskovito, da sem trznil. Žametno zelene oči, levo oko z veliko pego na beločnici, posledica odstranjenega tujka. Tudi on me je gledal z enakim presenečenjem, obstal je. Njegov dih se je zaustavil. Enako kot takrat, skoraj trinajst let nazaj. Glava se je zbudila, spraševal sem se »me je prepoznal, se me spomni…?«. Srce mi je bilo kot noro. Zamrznil sem »ne ni bilo mogoče, to ni ta fant,« sem si v mislih govoril. Predramila me je sestra »dr. Stern, dr. Stern ste v redu?«. Zbistril sem se, se vrnil nazaj, ga še enkrat pogledal, bil je popolnoma preplašen. V meni pa se je nabrala jeza, čustva so me nadvladala, pozabil sem na pacienta, pa če prav le za del sekunde. Sovražil sem presenečenja in spontane momente, katerih nisem mogel nadzorovati. Izbruhnil sem »ven, takoj ven,« sem rekel jezno na glas. Šokiralo ga je, a odrešilo hkrati. Sestra mu je pomignila, naj odide iz operacijske sobe.

Operacija je bila uspešna. Sam pa sem bil polomija. Slab dan je v trenutku postal še bolj zapleten. Maria je takoj prišla v mojo pisarno, ko me je videla vihrati po hodniku. »Kaj je bilo, stažist je čisto zamaknjen, sestre govorijo, da si zavrel,« je zaskrbljeno rekla. Vdihnil sem. Se pomiril. »Ne, trojka je super, vse je zadel,« sem ji odgovoril. »Kaj pa je potem bilo?« je bila radovedna. Pogledal sem jo »osebna zadeva, Maria«. Pokimala je in me pustila samega.