Piše: Vlasta Črčinovič Krofič
Barbara Adam: Čas
Kulturni center Maribor, 2010. – (Frontier: 050)
Subkulturni azil, zavod za umetniško produkcijo in založništvo, sedaj Kulturni center Maribor, je leta 2010 izdal prevod knjige Barbare Adam: Čas (Barbara Adam: Time). Avtorji prevoda so: Barbara Banović, Jelina Varda in Milan Franc. Izid knjige je podprl JAK (Javna agencija za knjigo Republike Slovenije).
Barbara Adam je postavila tezo: Soočeni smo z vprašanji kolektivnega življenja, izvora in usode. V soočanju s časovnostjo najdemo našo skupno človeškost.
Se kdaj ustavimo in vprašamo, kaj je čas? Ali smo njegovi ujetniki, ki hitimo in stokamo, da ga imamo premalo, in da smo v časovni stiski? Vprašanja o naravi časa že tisočletja zaposlujejo arheologe, astronome, antropologe, arhitekte, sociologe, geografe, zgodovinarje, teologe, literarne teoretike, matematike, filozofe … Ti čas različno pojmujejo, v odvisnosti od različnih teorij narave in kulture, pogledov na družbeno življenje ter sisteme prepričanj, ki so prevladovali v različnih obdobjih časa.
Delo Čas je razdeljeno na dva dela. V prvem je obravnavano vprašanje »Kaj je čas?«.Za razlago so uporabljene mitološke zgodbe o izvoru in usodi … povzeti so prazgodovinski miti in rituali, prastare pripovedi in teorije o izvoru človeštva in njegovi usodi. Se še spomnimo mitov o bogovih? Čas je stvarnik in je kot tak brezmejen, nima ne vrha in ne dna, obstaja od vekomaj in vekomaj bo. Kaj pa sodobna znanost? Ta govori o nastanku vesolja z velikim pokom.
Kakšno zvezo imajo miti z današnjo teorijo in prakso ter časom, v katerem živimo? Veliko! Dajejo nam pomen in smernice o izvoru in naravi človeške kulture. S pobožanstvenjem časa so stare kulture priznavale njegovo ključno vlogo – čas je istoveten s soncem in luno, lučjo in energijo, ognjem in vodo … priznavale so njegov pomen za ustvarjanje in uničenje življenja, za rojstvo in smrt, rast in propad.
V nadaljevanju avtorica predstavi teorije časa, kakor so jih obravnavali zahodnjaški teoretiki – filozofi (Heraklit, Ksenofan, Anaksagora, Demokrit, Platon, Aristotel) in nekateri pomembni predstavniki naravoslovnih znanosti od 17. stoletja dalje (Newton, Kant, Hegel, Marx, Weber, Durkheim …).
V drugem delu avtorica išče odgovore na vprašanje o vlogi časa v družbenem življenju. Časa ne moremo razumeti kot ključni koncept le skozi zgodbe in teorije. Razumevanje moramo snovati na praksah in časovnih odnosih, torej na naši interakciji s svetom … Kulturne prakse ustvarjajo družbeni čas in obratno: v navezi s časom ljudje ustvarjajo kulturo in strukturirajo svoja življenja.
Obravnavanje časa se je spreminjalo skozi stoletja. Industrializirani način življenja ima lastne, unikatne časovne prakse ... arhaične družbe naj bi živele v cikličnem času, kar je razumljivo glede na njihovo vpetost in odvisnost od narave. Moderne družbe bi naj delovale v linearnem času, ki se razteza v preteklost in v prihodnost. Ne glede na navedeno so bili časovni odnosi v arhaičnih družbah prav tako kompleksni, prefinjeni in časovno raztegnjeni.
Skozi trud, da bi ustavili čas, da bi ustvarili trajnost v morju sprememb in se spopadli s smrtnostjo, se je razvila … kultura. Iz hrepenenja po večnem, po nesmrtnosti, iz bolečega občutka minevanja časa, se rojevajo največji dosežki človeštva v umetnosti, glasbi, literaturi in znanosti.
Odziv na minljivost, kratkotrajnost, nepredvidljivost in končnost človeškega obstoja, številni načini vsiljevanja družbeno-kulturne volje na čas vesolja, narave in telesa je prisotno v obliki ustavljanja časa z rituali. Nič, kar je ustvarjeno, ni trajno, podlaga zanj pa je vseeno večna, brezčasna realnost. Ob zapisanem se ustavimo in pomislimo na sedanjost in na rituale prisotne v sodobnih družbah. Ob rojstvu, poroki, maturi, diplomi, smrti in številnih drugih priložnostih obujamo rituale, torej lahko trdimo, da se v teh primerih povezujemo s preteklostjo.
Od začetka življenja in človeškega obstoja so se čas, prostor in materija oblikovali kot neločljiva celota (dan, noč, letni časi, preteklost, prihodnost, urni čas, koledar, itd.) … Vsako zgodovinsko obdobje s svojimi novimi oblikami družbenoekonomskega izraza simultano restruktuira svoje družbene odnose časa … prizadevanje za nadzor je povezano s pridobitvijo oblasti nad časom za ekonomsko korist in družbeno prednost …zato je moral biti prostor nadnaravnega in naravnega prenesen na človeške moči …
Nekaj besed še namenimo francoskemu politiku in teoretičnemu kritiku Paulu Virilio. Raziskoval je zgodovino tehnološkega razvoja v zadnjih 200 letih. Človeško zgodovino je razumel kot dirko s časom. Izpostavil je tri T-je naraščajočega tempa:
- Transport 19. stoletja
- Transmisijo 20. stoletja (telegraf, telefon, računalniške, satelitske komunikacije)
- Transplantacijo 21. stoletja.
Odnosi med časom in gibanjem v prostoru so se spremenili. Trajanje se je stisnilo na nič. Sedanjost se je razširila in postala globalna. Informacije potujejo in se izmenjujejo v trenutku, v realnem času. Ker jih je mnogo, se pojavi paradoks prenasičenosti z njimi. Prav tako zvečanje hitrosti poveča potencial za popolni zastoj (dromološki zakon: polžji promet v mestnih središčih, zastoji na letališčih; hitrost – energija – onesnaženje: hitreje kot potujemo – hitreje propadamo) … Postavimo si še zadnje vprašanje. V katero skupino sodimo: »bogati v denarju – revni v času« ali »bogati v času – revni v denarju«? Pričujoča knjiga lahko izboljša naš pogled na razumevanje časa in morda spremeni naš odnos do njega, kajti v razviti družbi 21. stoletju, lahko trdimo: ČAS JE DENAR! Torej, razporedimo čas racionalno, da bo ostal prostor za srečo, osebno svobodo in prosti čas.