Piše: Matej Krajnc
Red House Records, 2019
Sedemnajst let bo minilo, odkar sem na poti v studio Činč med opazovanjem ljudi v takratni menzi Mercatorjevega centra v Dravljah in po navdihu pesmi Dalea Watsona Blessed Or Damned napisal pesem Dale Watson Blues in jo pri Činču tudi prvič posnel, potem pa še nekajkrat. Watsonova glasba je okrog leta 1996, ko je prvič obiskal Slovenijo, bila zame odkritje, redno sem kupoval njegove albume in spremljal njegovo pot od alt-honkytonkerja v komercialno uspešno inštitucijo takimenovane ameropolitanske glasbe, ki naj bi branila okope tradicionalnega countryja z močnim pridihom rokenrola, zlasti rokabilija, in (western) swinga/jazza. Watson ni bil nikoli ena tistih ptic, ki menijo, da je znak umetniške moči in drže po en album na desetletje; albume je od prvenca Cheatin’ Heart Attack leta 1995 izdajal skoraj vsako leto. Novi studijski album sledi albumu duetov z Rayjem Bensonom (2017), vmes pa je konec leta 2017 izšla še kompilacija, preglednica dela od leta 1995 do današnjih dni. Naslov nove plošče, Call Me Lucky, nekako skorajda programsko dopolnjuje album Call Me Insane, ki je izšel leta 2015 in bil narejen v klasičnem bakersfieldsko-honkytonkovskem slogu. Pri novi plošči gre zvečine za še en poklon zvoku znamenitega memphiškega studia Sun, ki je poleg outlawjevske drže sedemdesetih bržčas Watsonov največji smerokaz pri iskanju lastnega zvoka, ponavadi pa so, vsaj zadnja leta, albumi, na katerih mu sledi, tudi njegovi najboljši. Preprosti in učinkoviti zvok tria Johnnyja Casha iz petdesetih je Dale Watson ponesel v novo tisočletje, pred kratkim pa se je iz rodnega Teksasa preselil v Memphis, kar je seveda tudi pomenljivo. Poleg poklona Cashu in June Carter se je Watson spomnil na svojo pokojno zaročenko, ki ji je že leta 2001 posvetil album Every Song I Write Is For You, iz tistega obdobja pa je tudi pesem Restless, ki se je znašla na novi plošči. Watson zagotovo sodi med najbolj vešče kitariste danadanašnjega časa (zanalašč ne govorimo o zvrsteh), čeprav ga na tovrstnih lestvicah ne boste našli ali pa kvečjemu po naključju, kar je škoda; njegovo igranje kitare in glas, ki je še vedno nekje med Cashem, Frizzellom in Haggardom, “nosita” tudi pričujočo ploščo, pesmi pa so, kot običajno, kratke, a učinkovite. “Nikoli nisem maral pisati dolgih pesmi,” je nedavno povedal Watson. Mojster triminutnih ameropolitanskih biserčkov se zadnja leta tudi kdaj zateče v šablono, na albume rad uvrsti preveč pesmi, a še vedno so njegove najboljše plošče tiste, kjer selekcija in mojstrska izvedba stopata z roko v roki. Dvanajst pesmi je nekako prava mera, Call Me Lucky pa bo tudi zato v Watsonovi diskografiji zadnjega desetletja kotiral višje. Napovedal ga je z zabavno pesmico v cashevski maniri Dumb Song, če pa želite izvedeti, kako je z albumom povezana ena najzanimivejših sodobnih ustvarjalk ameropolitanskega zvoka Celine Lee, si ga čimprej omislite.