Aleš Jelenko: (Ne)obstoj

Piše: Matej Krajnc

Volosov hram, Pekel/JSKD OI Slovenske Konjice, 2018

Jelenko-zbirka-naslovka-predstavitev.jpg

Pesniška zbirka Aleša Jelenka nas že na začetku postavi na bivanjsko križpotje, ki je tudi sicer, se zdi, tematsko jedro njegovih novih pesmi. Zbirka je razdeljena na štiri poglavja, na koncu pa stoji spremna beseda dr. Zorana Pevca, takoj za pesmijo To ni Zoran Pevec / (Status Quo) in opombami. “Posedanje z besedami ni lahkotno opravilo,” pravi pesnik v tej sklepni pesmi in to bi lahko bil osrednji verz zbirke, zlasti v časih, ko je javnost polna besed o nekoristnosti umetniškega ustvarjanja. Stati za tekočim trakom s steklenicami ali s pesniškim dletom v roki je enako naporno opravilo, če ne to drugo še malo težje, saj zahteva tudi dobro mero umetniškega talenta. A besede o tem prepustimo drugim na drugih mestih. Zgornji verz je nadvse aktualen tudi sicer, v čisto bivanjskih razsežnostih, ki jih naslavlja knjiga, in v kontekstu “prevpraševanja sebstva”, kot Zoran Pevec zapiše v spremni besedi. In če sklepni protagonist ni Zoran Pevec in je pesem napisana v prvi osebi, kakšno je torej to sebstvo in kakšen je drugi jaz, ki ga tudi naslavljajo pesmi v pričujoči knjigi. Ali morda še bolje: kdo je?

Če bi to vedeli, bi bržčas razrešili osnovno dilemo ne samo umetnosti, pač pa bivanja nasploh. Nas pa to vprašanje povrne k uvodni pesmi, Puzzle, kjer pesnik ugotavlja: “Vsak dan me je več / moje telo so majhni koščki / trdi / a upogljivi.” A vendar: “ime na ozadju okvirja / ne pomaga kaj dosti / ko slika pobledi / se ravnodušno razstavi // in zloži v škatlo.” Prevpraševanje sebstva se nadaljuje skozi vso zbirko, v prvem delu pa je Zrcalo morda osrednja pesem (ne)obstoja. In ta (ne)obstoj je tudi skozi tri naslednja poglavja (bralec je vabljen k branju in ustvarjanju lastnih tuhtanj) ne toliko kovičevski, čeprav naslov na to namiguje, saj je Kovič bivanjskost celo v Južnem otoku peecej jasno razrešil v prid obstoju, kot … hja, razumljivo človeški, kar so navsezadnje tudi pesniki – strahovi in vprašanja se ne razlikujejo od drugih, čeravno so pesniške tendence usmerjene k nekolikanj drugačnemu prevpraševanju. Vrtanju. Tuhtanju. Vedno novemu rojstvu besed iz “stiske jezika”, ki je tudi vsesplošna stiska obstoja. Pesmi Aleša Jelenka pa puščajo odprta vrata v naslednje epizode. Njegov obstoj je (ne)obstoj morda prav zato, ker bi katerakoli druga rešitev bila … ne ravno preveč cenena, zagotovo pa prelahka. In smo spet pri verzu: posedanje z besedami ni lahkotno opravilo. Tudi bivanje ne.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.