Piše: Matej Krajnc
Helidon 1996, 2012
Majda Sepe v obdobju aktivne kariere ni izdala veliko dolgometražnih plošč (albumov); leta 1961 so pri beograjski založbi PGP RTB objavili desetpalčne dolgometražne plošče trem slovenskim pevkam: Beti Jurković, Marjani Deržaj in njej – na tej plošči je prepevala zvečine jazzovske standarde. Nato je v začetku sedemdesetih (1971) pri Založbi kaset in plošč izšla kaseta z naslovom Majda Sepe, nato pa leta 1978 pri Helidonu album Vse moje besede, ki je bržčas eden temeljnih šansonskih albumov pri nas. Vmes je (zlasti pri Helidonu) izšlo precejšnje število malih plošč, pozneje pa tudi nekaj kompilacij, a zanimivo je, da pri nas z izjemo Ota Pestnerja ni nobena pevka ali pevec popevk načrtno izdajal albumov. Profitabilne so bile male plošče in v sedemdesetih že tudi kasete; Alfi Nipič je bil denimo eden izmed pevcev, ki je v sedemdesetih izdal kar nekaj kaset, zvečine s pesmimi, ki so bile poprej tako ali drugače popularne na malih ploščah.
Pričujoča kompilacija je bila v devetdesetih ena prvih, če ne celo prva, ki je na enem mestu sistematično zbrala največje uspehe Majde Sepe. Že prav, kakšno pesem tudi pogrešimo, denimo Butterfly, ki je bila leta 1972 objavljena na mali plošči, ali pa vsejugoslovansko uspešnico Kraljica noći s festivala v Cavtatu leta 1975, a na plošči je 21 pesmi, prostora ni neomejeno in izbor je več kot velikodušen. Tu so vse tri velike uspešnice s festivala Slovenska popevka 1972, 74 in 76, pa je Šuštarski most in jagodni izbor uspešnic z malih plošč (Sirota (Nobody’s Child), Mama, Srce je cigan); nekaj tega je leta 1978 zbral že omenjeni album Vse moje besede, a pričujoča kompilacija dodaja še nekaj jazzovskih standardov (denimo ‘S Wonderful) in drugih pesmi (Na Ljubljanskem gradu), skratka precej dobro zaokroži Majdin festivalski in siceršnji opus. V sedemdesetih je bilo še več poudarka na poeziji, pa tudi sicer je Majda Sepe sodelovala z velikimi pesniškimi imeni (Menart, Kovič, Šömen, Strniša), ki jih je vedno odpela z občutkom, bodisi Menartovo Ljubezen ali Stihe mojega spomina, Kovičevo Belo pravljico ali Strniševo zgodbo o ribiču, zavito v mediteranski šlager z Melodij morja in sonca 1978.
Kompilacijo spremlja zanimiv esej glasbenega novinarja in zgodovinarja Ognjena Tvrtkovića, ki “vrže luč” tudi na vsejugoslovanski rešpekt do opusa Majde Sepe. Omenja tudi njene evropske glasbene poti z Ljubljanskim jazz ansamblom in že v uvodu duhovito zapiše, da se mu je pri iskanju naslova za njegov zapis utrnila povezava z naslovom avtobiografije Billie Holiday, ki bi se jo v našem kontekstu dalo parafrazirati v Dama poje Slovensko popevko. S tem je označil osrednji, festivalski del Majdinega opusa, iz katerega izhajajo tudi njene največje uspešnice, ne pozabi pa omeniti in razložiti, da je oznaka “popevka” premalo “močna”, da bi zaobjela vse, kar je Majda Sepe ustvarila (tudi na festivalih): od jazza do šansona in zlasti zadnji je bil njen forte. Tega ne smemo spregledati, ko se bo pisala pesniška zgodovina naših festivalov.