Naslednji večer sem imel zanimiv špil v prav posebnem klubu – hoteli so, da igram stare rokenrole. Težil sem jim, da imam zunaj dve plošči, da sem na SAZAS-u pravi car, da imam sicer stare rokenrole rad, ampak prednost dajem avtorskemu delu …

Potem so povedali, da dobim za stare rokenrole honorar. In tudi, koliko ga dobim.

»Aaaaa, stari rokenroli, pravite? Ni problema, že od nekdaj to igram. Koliko hočete? 45 minut programa? Ni problema! Samo kitaro naj prinesem? Ni problema!«

Špil je bil res prijeten. Že po prvem komadu sem navdušeno strgal spodnjo struno E in nato igral na petstrunsko kitaro, odločen, da bi tudi Berryjev Korl storil isto, če bi mu šla struna. Niti pomislil nisem, da bi jo štukal. Ali pa, da bi imel s seboj rezervno kitaro. Pustil sem, da je visela in se drl: »Awop bop aloom bop alop bam boom!«

Rezervne kitare pravzaprav sploh nisem imel. Lahko bi si jo sposodil. Pa se tega sploh nisem spomnil.

Špil je bil sicer dvojno koristen.

Spoznal sem Ota.

In vdrugič pustil skladišče. Tokrat za vselej. Slišalo se je zelo zanimivo. Viličarist, ki gre delat v pisarno. Oto me je dobil s tem, da mi je zrihtal solistični nastop na otvoritvi trgovine z avtomobili. Igral sem lahko svoje pesmi. Svojo pesem, če sem bolj natančen.

 »HMMM-HAAAAA, LEPO PUZDRAVLJENI VSI PRISOTNI!« se je drla hostesa. »DANES JE VELIK DAN!«

Pokazala je name.

»ŠE PREDEN ZARES ZAČNEMO, NAM BO NAŠ DANAŠNJI GLASBENI GOST – in je narobe črkovala moje ime – POPESTRIL TRENUTEK Z ENO SVOJIH PESMI. A NE, DA BOŠ? A NE, DA BOŠ? NO, PROSIM!«

»Khhm …« sem se odkašljal. »Lep dober dan tudi v mojem imenu. Tole je pesem Hitri avtomobili. Prosili so me, naj bom ekskluziven, zato je tole premierna izvedba!«

Prisotni, med katerimi je bilo precej gospodov srednjih let v črnih oblekah s kravatami in modnimi čevlji, so rahlo zaploskali. Ne preveč, ker na takih prireditvah ne smeš dajati duška zverini v sebi.

Pobrenkal sem po kitari.

»Peljal sem se po hitri cesti/že mnogo pešcev sem imel na vesti …« sem rohnel. »Po hitri cesti jih hitro je šlo/nekaj na havbo in nekaj pod njo …«.

Gospodje so začeli čudno gledati. A tale zajebava?

Oto je stal ob strani in se smehljal. Zdelo se mi je, da mu je pesem bila všeč. Hostesa se je nemirno prestopala na višjih petah, kot je to bilo v navadi. Pomislil sem: če jih s temle dobim v ksiht – adijo mrežnica!

»Dandanes pešci nudijo dost/se splača jih na havbah nost …« sem rohnel. »Ahaha, ahaha, ahaha!«

Gospodom je postajalo vedno bolj nerodno nerodneje. Kar slišal sem, kako škripajo pod kravatami. Kdo je angažiral tega … tega … Rolinkstonsa? Tega … protestnika? S pogledom sem šibnil proti Otu. Zdelo se mi je, da se odlično zabava. Gospodje so se prestopali in mrmrali. Da bi se kdo smejal črnemu humorju – o tem ni bilo govora. V teh krogih obstaja samo tolarski humor, črni fond, take zadeve. Zato sem preklopil v Guthriejevo Car Car. In potem še v ono Alfijevo V avtu pred menoj. Pri tisti je napetost precej popustila. Čeprav se gospodje še vedno niso počutili čisto okej, ker sem v refrenu omenjal same konkurenčne avtomobilske znamke. Alfijev refren namreč gre: »La da, la da, la da da da da …« Jaz sem pel: »Lada, škoda, mitsubishi colt …« Ne vem, zakaj jim je to šlo tako v nos. Colta menda sploh ni bilo več … v obtoku.

Oto je zelo glasno ploskal. Gospodje ne preveč glasno. Na takih prireditvah se namreč ne spodobi dajati duška zverini v sebi. Biti moraš spodobno umirjen in ploskati sofisticirano, mehko, da se dlan komaj dotika dlani, tako kot se jedo kanapejčki. Mimogrede, kanapejčkov je bilo po uradni otvoritvi več kot dovolj.

K meni je, ko sem se ravno basal, pristopil eden od gospodov.

»Zelo zanimivo glasbo izvajate!« je povedal. »Ampak če res tako vozite, kot pojete, bi vas prosil, da se ogibate naših avtomobilov!«

»Brez skrbi!« sem odgovoril s polnimi usti hrane. »Vozim samo viličarja, pa še tega zelo obzirno! Pa še tega ne več!«

»Aha, mhm, zanimivo …« je pokimal gospod. »Viličarist torej, zelo zelo zanimivo, mhm, ja, aha!«

In je šel.