Karmen Zupančič PESEM

Karmen Zupančič

POSTELJNJAKI

Samozaložba, 1993

 

V templju starega božanstva dnevi minevajo pozabljeno.

Vsak večer nad mestom tožijo zvoki slepčeve pesmi.

Njegova pesem je vsevedna, saj ti, ki dovolj dolgo

in vztrajno poslušajo, najdejo svoje odgovore in žalostni

svojo tolažbo.

Njegova pesem poje izgubljenim o domu in ljubljenim o nežnosti.

Starec prepeva v templju vso noč. O dneh   nevednosti, ko so ljudje zvečer posedali na trgu in niso

poznali osamljenosti, o dneh, ko med njimi še ni bilo razdora.

Pesem slepega starcase vrača nazaj v dni, ko so se ljudje iz mesta selili, da bi našli svojo srečo, da bi z denarjem v mesto prinesli blagostanje.

To noč starčeva pesem opozarja ljudi na slabost zaprtih oken, na slabost zaklenjenih vrat,

na osamljenost,

na slabost podlosti.

Skozi jutranjo zarjo se mesto zbudi s klenkanjem zvonov.

Ljudje neso skozi dan težo starčeve pesmi, skrito

v svojih prsih. Pesem jih tišči in pritiska, hoče se vrniti                 k

starcu, z mrakom, ko se ljudje spet varno zapro v svoje domove,

slepi starec v templju poje novo pesem.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.