Bruce Springsteen: Working on a Dream – 10 let pozneje

Piše: Matej Krajnc

working_spr

V reviji Muska sem pred desetimi leti pisal o takrat svežem Springsteenovem albumu, ki je – po njegovem tempu – izšel izjemno hitro za ploščo Magic (2007). Ta je ponudila vpogled v bržčas najmočnejše Springsteenovo avtorsko poglavje po letu 1995, in tako prepričljive avtorske celote pozneje ni več objavil. Čeravno sem pred desetimi leti album ocenil precej pozitivno, se dandanes nikakor ne morem spomniti, čemu. Morda zato, ker sta singla My Lucky Day in naslovna pesem, pa folkovska Tomorrow Never Knows, ki so služile kot napovednik, bile poleg zaključne The Last Carnival pravzaprav najboljše pesmi na plošči. Na razširjeni različici je bila še pesem The Wrestler, ki tudi sodi med boljše, a ker je bila označena kot “bonus”, je v jedro plošče ne štejemo.

Že na plošči The Rising (2002), ki je prekinila sedemletni Springsteenov avtorski molk, se je začelo poznati, da staremu kavlju upada koncentracija; selekcija pesmi je bila prešibka, Bruce je nanjo natovoril preveč vsega in posledično so se v poplavi izgubile nekatere najboljše pesmi, denimo Paradise, ostale pa nekatere povprečne, denimo Lonesome Day, Mary’s Place, Waiting for a Sunny Day in naslovna, ki je preveč kvazi-gospelovsko-avtomitološka, da bi jo lahko jemali resno. A po 11. 9. 2001 so ljudje to očitno potrebovali, čeprav je Dylan takrat izdal eno svojih najboljših plošč, Love and Theft, ki pa je bila s svojo subtilno satiro seveda premalo populistična, da bi se splošna populacija lahko poistovetila z njo, pa še pesmi so nastale pred proslulo tragedijo, medtem ko je Springsteenova plošča s svojimi aluzijami igrala na strune strtih src – brez cinizma.

Album Working On A Dream je imel pravzaprav osrednjo temo “iti naprej” in “gledati pozitivno” po smrti Dannyja Federicija, ene osrednjih osebnosti Springsteenovega glasbenega kroga; skupaj sta igrala že skoraj od vsega začetka in udarec je bil hud. Pesem The Last Carnival je najboljša pesem na plošči, tudi najbolj pretresljiva in – začuda – zgolj pretresljiva, ne pa tudi patetična, kamor je Springsteena rado zaneslo. Na ploščo je uvrstil tudi bluesovski pastiš Evil Eye, ki bi lahko bil druga najboljša pesem, če bi ne vedeli, da je dejansko zgolj pastiš in nič drugega. Mašilo, kot jih je na plošči kar preveč, začenši s Queen of the Supermarket, ki zveni čudovito, a prazno. Banalnost pesmi je pravzaprav nekakšen uvod v kraljevsko aranžirane pesmi, kot so Kingdom of Days, Life Itself in Surprise, Surprise; na sebi nosijo spectorske producentske kvalitete, a so tako banalne, da bi jih mlajši Springsteen ne samo pustil v predalu, ampak bržčas celo presnel. Starejši Springsteen jih je postavil v središče plošče in s tem pobil prepričljivost tistega, kar bi lahko štelo, s kvazivesternovsko sago Oulaw Pete vred, ki ji je posvetil celo knjižico in na katero je bil tako ponosen … A vsakdo, ki je poslušal Nebrasko ali Ghost of Tom Joad, pesmi ne more priznati več kot prisiljeno duhovitost in nekakšnega plusa kot prvi Springsteenovi pravljici za otroke, na kar je pozneje tudi sam namigoval, a žal prepozno.

Tomorrow Never Knows, poleg The Last Carnival najbrž najboljša pesem na albumu, mora s s svojim fogertyjevskim uvodom vred žal priznati popoln poraz med poplavo že omenjenih springsteenovskih operet – v taki družbi subtilna minimalistična countryjevsko-folkovska balada ne more šteti. Springsteen bi leta 2009 še bolj kot leta 1975 rad bil Orbison in Spector, a pero tega bremena ne zmore, glasilke pa tudi ne, nikoli niso bile ukrojene za dramatično pop baladerstvo s krešendi, ki jih je Orbison prepričljivo in pretresljivo postavljal na konce svojih mini mojstrovin. Podobno napako je Springsteen naredil letos s ploščo Western Stars, o kateri smo že pisali. In plošča Wrecking Ball, ki je sledila Working on a Dream, prav tako ni prepričala. To je bilo jasno že takoj ob izidu.

Naslovna pesem pričujoče plošče je tipična springsteenovska pozitivčica: vse je zajebano, izhoda ni videti, a dajmo, potrudimo se. Spet kot balzam na dušo vsem, ki grabijo rešilne bilke, na koncu pa substančno popolnoma nepomembna v primerjavi s Tomorrow, ki z beatlovskim naslovom in joadovskim glasom kratko in jedrnato povzame zeitgeist konca prvega desetletja novega tisočletja. Kar pomeni, da muza še dela, le zelo zelo redko se oglasi. Nič hudega, kajne, saj je Springsteen pridelal lepo bero pomembnih pesmi in plošč. In plošča Working on a Dream je bila ena od prvih zelo resnih pokazateljev, da je avtomitologija močnejša od artistične samozavednosti, kar je pri Springsteenu ponavadi bil najpomembnejši faktor pri sestavljanju plošč. Sam bi bil zadovoljen, če bi v obdobju 2009-2019 izdal eno samo in nanjo po nedanjem načinu selekcije uvrstil izbor z vseh, ki so izšle vmes. Dobili bi močan Springsteenov avtorski album, ki bi pometel s konkurenco. Tako pa imamo Broadway in Phila Spectorja … ki je, ne pozabimo, v zaporu.

 

 

One comment

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.