HOTELSKA ZADEVA (odlomek iz romana Magdalena ali Kis-dur)

Močno ploskanje.
»Lepo pozdravljam vse prisotne. Tole je bila pesem Masakr v petnajstem nadstropju, malo živosti vedno paše za uvod!«
Upadajoče ploskanje.
»Nekateri me že poznate, saj me gledate tule skoraj vsak večer, ampak danes je malce drugače … malce drugače …«
Sunek v Ahilovo tetivo.
»Danes je malce … bolj napeto. Snemamo namreč ploščo v živo in tudi vi ste del tega …«
Rahlo ploskanje.
» … dogodka. Tole je moja prva plošča v živo, čeprav … čeprav …«
Malce močnejši sunek v Ahilovo tetivo.
» … gggnh! Tule za menoj pa je bend, katerega ime bomo le stežka napisali na ovitek, zato se niti ne bomo trudili. Mi smo Popolnoma nesposobni za komuniciranje, dame in gospodje!«
Močnejše ploskanje.
»Nocoj naj bi se ne zgodilo nič nepredvidenega. Paziti moram, da ne rečem drek, sranje, šit, prekleto, fak ali špinača … To zadnje namreč tudi ni za na ploščo …«
HAAAHAAAAHAAAHEEEHHHHHHARRRRRRRRRR …
Emmm … a nisem Vizigotu izrecno prepovedal prit na današnji špil??? S svojimi izpadi bo odgnal vso aristokracijo …
»Tule na listu imam napisan potek celotnega večera, veste. Sestavil sem ga z gospodom Hoffenstohlom, ki je omogočil današnji večer …«
Bučno ploskanje in cingljanje s steklenimi očmi.
»… in poskrbel, da bo izšla tudi plošča. Dajmo se enkrat oglasit za gospoda Hoffenstohla!!!«
Ta poziv je bil popolnoma nepotreben, ker je prostor že raznašalo od prej. Ploskanje se je poleglo, ko je kitarist izpod feršterkerja izvlekel frizbi in ga zagnal čez dvorano. Pristal je točno na polici nad vhodom in prevrnil vazo, ki je po Hoffenstohlovih besedah bila last mame Angelike, in bi raje dal vse konje od hiše kot tisto vazo s police. Kot blisk se je prikazal pri vhodu in komajda prestregel dragoceni artefakt.
Z dlanjo sem si obrisal mrzel znoj s čela in jezno oplazil kitarista, ki je ves špil skorajda popeljal po poti do giljotine. Čak, zdajle jih fašeš! sem zamrmral.
»Tule piše,« sem nadaljeval, »da zdaj premaknem kapodaster za eno prečko v desno. Nadenem si D-orglice in interpretiram pesem Bing Crosby, kdaj boš zapel Rose of Tralee. Tonaliteto bomo ugotovili po sklepnem računu in …«
Med občinstvom se je slišalo mrmranje. Zdelo se je, da moja »kantavtorska rutina« z menjavanjem orglic ni bila najbolj prepričljiva. Zdelo se je tudi, da jim od čvekanja ratuje že dolgčas. Na odru smo bili že deset minut, zaigrali pa samo eno pesem. In še ta prekleti kapodaster!
»A imaš ti kako boljšo idejo, Jakelj?« sem se obrnil h kitaristu.
»A?« me je pogledal Jakelj.
»Tole je Jakelj, dame in gospodje!« sem rekel. »Igra kitaro. Nocoj bo skrbel za koreografijo. Prejšnji teden je diplomiral iz te umetnosti. Jakelj, povej nam, kak občutek je to! Petnajst let je študiral, po tri pogoje na pet let je naredil …«
Rahlo ploskanje in očiten posmeh visoko izobraženih aristokratov.
Jakelj se mi je približal.
»Jmmmt mtr!« je iztisnil skoz zobe.
»Šuš!« sem mu odmignil in se pripravljal na zadnji čvek pred pesmijo. Vedel sem, da bo treba malce zaostrit tempo. Pa-pa torej orglice in Bing. Good morning, blues!
»Jakelj bo nocoj pokazal, kaj zna!« sem zinil. »Tole je blues Skrivnostna smrt stare gospe!«
Popolnoma nesposobni za komuniciranje so končno prišli na svoj račun. Med pesmijo sem opazoval Hoffenstohla, ko je, še vedno pri vratih, zavijal vazo mame Angelike v nekaj svetlega in nato namignil vratarju, sicer presajenem Američanu, ki je vse skupaj odnesel ven. Vse to v dveh minutah in petinštirideset. Potem se je posvetil pesmi.
Ko smo končali, se je Hoffenstohl premaknil k mešalni mizi, ki je bila vredna nekaj mojih letnih plač. Na tonski vaji se ji nisem upal niti na daleč približat, da bi je ne polil s sokom, ali pa nanjo stresel pepela s cigarete, ki je itak nisem kadil. Pravzaprav sem se takrat spomnil, da že več desetletij ne kadim.
»HEJ,« se je oglasilo iz občinstva in bil sem ziher, da je bil to Vizigotov glas, »A BO KAKŠNA NARODNA?«
V tistem hipu sta v dvorano vletela dva specialca, naredila dvojni preposkok, nabila kašljanki kalibra 38+38, torej 76, in eliminirala vpijata. Bil je Vizigot, nisem se zmotil. Oddahnil sem si. Zdaj bo mir.
»Tole je nova pesem, dame in gospodje!« sem se zadrl z malce tresočim glasom. »Reče se ji Trias, Jura in Kreda! Takoj za njo bo še ena nova, naslovili smo jo Zdaj zgolj nedokončana plovba. Rad bi vam povedal zgodbo …«
Hoffenstohl mi je mahal izza mešalke in kazal, da ne – nobene zgodbe več.
»… o Ficu, našem bobnarju …«
Rahlo ploskanje.
»…ki je bil svojčas mornar. Hotel sem, da bi nocoj igrali tudi pesem Objel sem te nad truplom pomorščaka, ki sem jo posnel pred nekaj leti z zanimivim bendom. Reklo se jim je Žvelc Blues Band in tudi njihov bobnar je bil mornar.«
Hoffenstohl je divje gestikuliral. S pogledom sem oplazil Fica. Na hi-hat je ravno v tistem hipu položil izvod svoje avtobiografije Kako sem se kalil.
»Fic je pisatelj!« sem povedal.
Ploskanje. Ne ravno navdušeno, ker kaj pa češ dandanes ploskat pisateljem, ki odžirajo kruh bolj potrebnim! Poleg tega je znano, da so barabe. Nekakšni potuhnjeni kracači, zaradi katerih umre na kupe ljudi, ki bi si lahko z njihovimi honorarji kupili kakšen obliž ali dva …
»Ravnokar je izšla njegova prva knjiga, ki …«
»IGRAAAJ!!!« se je zaslišalo izza mešalne mize.
S pogledom sem ošinil Fica. Boječe je skril svojo knjigo nazaj pod stol.
V prvem delu nastopa smo odbili kakih dvanajst komadov, mešanico starega in novega. Pesmi kot so Vij, Prosim te, ne umri in Pod palmo, draga, ki je žile imela seveda nisem smel izpustiti – nekateri so jih poznali z radia in z mojih prejšnjih nastopov v dvorani in so zraven potresavali z rokami v sinkopah. Takih je bilo kar nekaj in Fica je nekajkrat vrglo iz ritma. Za konec prvega dela sem prihranil pesem, ki bi naj nakazala drugi del.
»Tole je pa venček dveh hitrejših gospelov. Je rekel Jakelj pred koncertom, naj ne pojem duhamornih spiritualov …«
»PRAV JE IMEL!!!« se je zadrl Hoffenstohl izza mešalke. Vpadla sta ista dva specialca, a ko sta videla, da je vpil njun delodajalec, sta se odplazila nazaj ven. In to dobesedno odplazila –kot bi sredi fronte zalezovala sovraga.
»Sem takoj vedel, zakaj je Jakelj vztrajal,« sem nadaljeval, kot da se ni nič zgodilo. »Fant bi rad soliral!«
Jakelj me je zdaj že zelo sovražno gledal.
»Sem ga vprašal: kaj naj pa potem pojem? Je rekel: Jesus Is On The Mainline in Jericho Road. Tam si lahko da duška! Pa všeč mu je, ker je oboje lahko ves čas en sam akord!«
Rahlo ploskanje.
Zakaj pa zdaj to???
Malce sem pogrknil.
»No, dan pred koncertom so mu pa amputirali šesti prst na levici, ki ga je imel za trilčke, tako da ne bo nič s solažo! Ampak pesmi sem pa obdržal!«
Rahlo ploskanje in tu pa tam kak »heee«. Bil sem razočaran, mislil sem, da bo šala z amputacijo bolj zažgala.
Jakelj je zadobil precej mrko lice, a vseeno šel v kot in vzel svojega telekastra, ki ga je klical Robertino. To je bila sveta kitara, ki jo je uporabil samo v določenih pesmih. Kaže, da je kanil kljubovat. Soliral bo.
Fic je šepnil izza bobnov.
»Vsi z odra!«
Basist je skoraj zares izklopil kitaro.
»Knnnnh! Knnnnh!« sem mu sikal izza mikrofona. »A!« je zazijal in se naredil, kot da nič ne razume. Izklopil se pa ni.
Med divjim žaganjem v Jesus Is On The Mainline sem iz občinstva dvakrat slišal »Sweet Jesus!« in »Praise the Lord and pass the soup!« To je bil tisti ameriški vratar. Nisem čisto točno pogruntal, ali je tako zelo padel not, ali je hotel, da bi na koncu odbili še ti dve pesmi.
Jericho Road smo kar izpustili. Jakelj si je dal duška in iz gospelovskega sola prešel v Dire Straitse. Tam je popolnoma zašel in se vrnil v gospel. Pesem smo končali z rifom iz ene stare uspešnice Rolling Stonesov. Vsaj zdelo se mi je tako. Ne vem, kako nam je to uspelo.
»Hvala, hvala!« sem izdavil čisto zadihan, ko se je ploskanje poleglo. »Petnajst minut pavze za čik, WC in morebitno spolnost, nakar nadaljujemo v istem duhu!«
Tudi tole s spolnostjo ni vžgalo. Aristokracija se s tem ne ukvarja. Oni posvajajo.
Hoffenstohl je, ko se je dvorana izpraznila, stopil k meni. Bil je bolj razburjen kot ne.
»Madona di Kampiljo!« se mi je zadrl v uho.
Premočeno sem ga pogledal. Nameraval sem se preobleč in na hitro pogoltnit kak sok.
»Kaj pa toliko čvekaš med komadi!« je rohnel. »In se spravljaš nad kitarista! Don Osteoporoso je prišel iz Milana, da bi slišal kak rock, ti pa tule stresaš dovtipe!«
»Samo animirat sem poskušal!« sem rekel.
»Nič ne animiraj, to naj počne Disney!« je rohnel Hoffenstohl. »Igrajte in konec, iz komada v komad, pa manj teh svojih poj in več onih kmuhtnih, tistih ta grbajžlastih, a si slišal? Ono zapoj, Šit!«
Hm ja, glej no, na to sem pa čisto pozabil.
»Ne se razburjat, gospod Herman,« sem rekel. »Bomo zdaj začeli s Šitom in potem samo za vas kakšno grbajžlasto izpred let!«
»Ne samih prastarih jajc!« je zamahnil z roko Hoffenstohl. »Don Osteoporoso je dopoldne rekel, da upa, da boste zaigrali kaj takega, zaradi česar se splača it na avion!«
»Jakelj se boji letenja, gospod Herman!« sem rekel, trdno prepričan, da mi pogovor ni več všeč. Kako je lahko nekomu bolj všeč nekaj takega, zaradi česar se splača it na avion, kot Bing Crosby, kdaj boš zapel Rose of Tralee, ki sem jo jaz napisal?!
»Potem pa igrajte kaj metropolitanskega, za stevardese, trdi rock, slišiš?« je še vedno vpil Hoffenstohl.
»Slišim, gospod Herman,« sem naveličano zagodrnjal in preoblečen skočil z odra po sok.
Hoffenstohl je še nekaj mrmral, potem pa šel nazaj za mešalko.
Folk se je zelo hitro spet nabral v dvorani. Nekateri so imeli v rokah kozarce z dolgimi štili, nekateri so grizljali bobipalčke, nekateri pa so se mirno posedli in bobnali s prsti po mizi, češ: kdaj bo na mizah osrednji meni?
A zdaj, v drugem delu, bojo pa žrli?!
Bend je bil že na odru. Hoffenstohl se je prikazal izza mešalke in prišel na oder čisto do mojega mikrofona, ki je bil še izključen.
»Šit, a si slišal?« je zamrmral. »In nobenih eskapad. Lepo po spisku, da si lady Zwengenmeier ne bo premislila …«
Lady Zwengenmeier?
»Dona Osteoporosa je med pavzo sedemintrideseta kap, pravijo, da bo tokrat pa res tista usodna!« je zašepetal Hoffenstohl. »Odpeljali so ga na urgenco. Tukaj je sicer ostala njegova nečakinja Claralunna; če te morda ogovori po špilu … glej, da ji ne boš ponujal kumaric, ne mara jih!«
»Claralúnna!« sem ponovil, da bi si zapomnil, kje moram poudariti.
»Tu je kar precej mojih prijateljev iz tujine!« je rekel Hoffenstohl. »Morda dobiš kak špil v Maroku ali pa morda v Obenglüsstelu im Kärnten, od tam je lady Zwengenmeier!«
Hu!
»V glavnem,« je siknil Hoffenstohl, »čim manj čvekaj, si razumel?«
Jep.
Obrnil se je še k Jaklju.
»Če mi še samo enkrat vržeš frizbi v vazo mame Angelike, ti odprodam Robertina!«
Jakelj je na široko odprl usta, nato pa se začel zvijati v silni bolečini. Krč za krčem ga je vedno bolj potiskal k tlom. Misel na to, da bi izgubil Robertina, je bila le prehuda.
UUUUH UUUUUUH, je stokal.
»Jakelj, nehaj!« sem zagodrnjal in se obrnil k bendu.
»Preden Maks vklopi mašinerijo: začnemo s Šitom, potem pa strogo po spisku!«
»Le ti pazi, da se ga boš držal!« je zagodel Jakelj.
»Torej ne bomo igrali onih ta bobnečih?« je zinil basist.
»Da ne boš zdajle odbobnal z odra!« je zagodrnjal Fic in položil svojo avtobiografijo nazaj na hi-hat. Opazil sem, da ima zraven še en hi-hat. Da torej ta prvi hi-hat izkorišča v reklamne namene!
»Fic, daj knjigo v torbo, prosim!« sem rekel. »A hočeš, da Hoffenstohl znori?«
Fic je zavzdihnil in pospravil knjigo.
Maks mi je izza mešalke kazal, da je vse nared. Potolkel sem po mikrofonu.
WOOOOOOOAAAAAUUUAUUUAWWOAAU …
Mikrofon je kar raznašalo.
Maks se je kislo smehljal in manjšal jakost. Hoffenstohl je stal zraven in se držal za glavo. Saj sem si kar mislil, kaj mu je šlo po njej. V tej dvorani smo igrali že vsaj stokrat, evo, in zdaj, ko gre zares …
Vedel sem, kaj premišljuje: mar bi najel Alfija Nipiča!

I Ain’t Givin’ You Shit …
Ne vem, kaj je bilo Hoffenstohlu tako všeč pri tej pesmi. Mogoče drzna, odsotna metaforika. Parafraziranje Hanka Williamsa? Zgolj to, da je noter beseda »šit«? To je, kot kaže, ugajalo tudi gostom. Med pesmijo so spustili nože in vilice in poploskávali, kar je Fica spet vrglo iz ritma.
Naposled sem vseeno spregovoril.
»Tole je pesem o krajih domačih!« sem rekel. Neka postarana gospa z velikimi uhani in ogromno broško na prsih je že hlipala. Verjetno se je spominjala Züricha poleti! Hoffenstohlu so se že svetile oči.
»Obravnavaj me kot človeka / sprememba bi mi dobro dela …« sem začel pet. Hoffenstohl je jel divje poskakovat, bend pa nič. Pesmi niso poznali. Nismo je zvadili. Ostal sem sam s kitaro in neznosno užival.
»Saj ti ni treba zvečer nosit copat,« sem pel, »jaz sem bil vedno bolj pri ta bosih!«
Jakelj se je resignirano vsedel na tla. Basist je stal kot vkopan, klaviaturist se je fokusiral na gospodično pri tretji mizi levo, Fic pa je bral svojo knjigo. Hoffenstohla nisem več videl, Maks pa mi je izza mešalke kazal znak za Vegeto. Njemu je bilo vedno všeč, če sem malce skrenil.
Uporabil sem star kitarski trik Johnnyja Casha – iz E-ja v G. Nato sem končal. Jakelj in basist sta me pogledala.
»Kar sedi!« sem se nasmehnil.
Nič nisem napovedoval, butnil sem v naslednjo pesem, ki sem jo napisal že pred prvo ploščo pri Žvelcu, a mi je prišla na um šele med pesmijo Obravnavaj me kot človeka. Kot bi kliknil. Verjetno zaradi kombinacije stresa in misli na zahtevane grbajžlaste pesmi. Pred leti sem jo naslovil Ženske iz romanov Agathe Christie. Zahtevala je poznavanje tistega, kar sem imel za resnično pisateljsko mojstrstvo.
»Ženske iz romanov Agathe Christie / mi nocoj odpirajo vrata svojih sob …« sem brenkal na zdaj že rahlo razglašeno kitaro. Slišalo se je, da je razglašena, ker ni razen mene igral nihče drug. »Tega se nisem nadejal / in počutim se zelo čudno …«
Ko sem odpel zadnjo vrstico: »… a so loputale z okni / in se obnašale odljudno …« je gospodična, v katero se je zaziral klaviaturist, začela hlipati. Takoj sem vedel, da je to Claralunna. No ja, vsaj 95% sem bil ziher.
Jakelj me je spet pogledal.
»Sedi še!« sem siknil. Preostali trije so bili zatopljeni v svoja opravila. Basist je stal, kot bi ga okamenil kakšen urok iz norveških pravljic. Klaviaturist je gledal 95% Claralunno, medtem ko je Fic bral in bral o sebi.
»Spoštovano občinstvo,« sem zinil, »tale je za vse nas, ki se bojimo vazektomije …«
Maks je spet pokazal Vegeto, a je njegovo roko nekaj zelo hitro potegnilo navzdol. Hoffenstohl, kdo pa drug! Kar slišal sem ga, kako preklinja v svojem materinem jeziku. Ali pa v maternem.
Prasec si upam na gala koncertu preizkušat solo material!
»Tale pesem ima naslov Trenutek zamujena ne vrne se nobena!« sem povedal. »Zelo mi je pri srcu, morda bo tudi vam. Če vam bo, kar zaplešite. Je valček!«
To je bila dobra pogruntavščina. Nekaterim se je od jedi že kolcalo in »valček« se sliši približno v vseh jezikih enako. Vals, Waltzer, waltz, komu mar! Trije aristokratski pari so že vstali izza miz. 95% Claralunna si je spet brisala solze. Klaviaturist je skočil z odra in se priklonil.
»Saj ne vem, če razumeš,« je zamrmral, »ampak vudžju dens vid mi?«
Odkimala je. Klaviaturist se je priplazil nazaj na oder in preklinjal Yamahine bogove.
Začel sem brenkati v ritmu valčka in počasi je vstalo vse več občinstva. Basist se je prebudil in začel kar na pamet udarjati hkrati z mojim brenkanjem, pa tudi Fic je zaprl knjigo in jel rahlo potolkavati.
»Jakelj,« sem šepnil, »C, F, C, D, G7!«
»Še kaj?« ga je zanimalo.
»Ne!«
Poznalo se je, da smo vsaj petdesetkrat preigrali Engelbertov Zadnji valček. V dvorani so se plesalci vedno bolj gnali za ritmom in zadeva je postala podobna kaki dunajski fešti. Refren sem nategoval in nategoval in Fic je bobnal vedno glasneje. Plesali so vedno bolj razvneto. Uha, bojo lačni! sem pomislil.
Ko smo končali, nas je pričakalo res zelo spoštljivo ploskanje. »Mehr tanzen!« je nekdo zavpil.
Maks je kazal Vegeto.
Zdaj sem spet zagledal Hoffenstohla. Očitno mi je uspelo. Bil je zadovoljen.
Odbili smo še dva valčka. Najprej Engelbertovega in iz njega takoj v še eno mojo, ki je imela naslov Večer je že star. Če sem hotel kuhinji naredit profit, sem jih moral zdaj pribit z dobrim rokenrolom.
In smo še enkrat odbili Masakr. Krog je bil sklenjen. Konec. C’est fini. To je to. Kaj še češ več! Vsi so šli za svoje mize in naročali.
Pustimo jih jest!
Odklopili smo se in Maks je privegetiral na oder.
»Jou, jou!« je bilo vse, kar je spravil iz sebe.
Hoffenstohl je z rahlim mrgodom v kotičku ust zamrmral samo: »Ti si nor!«

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.