The Carter Family: In the Shadow of Clinch Mountain

Piše: Matej Krajnc

Bear Family 2000

4000127158659.jpg

Maybelle Carter je nedvomno ena najpomembnejših, če ne celo najpomembnejša pionirka sodobnega igranja na kitaro, tako po tehniki kot vplivu, četudi je ne boste našli na vrhovih seznamov najboljših kitaristov_k, kjer še vedno dominirajo moški, čeprav bi morali pred Hendrixi, Claptoni, Pagei in podobnimi nedvomno zaslužnimi osebnostmi tam že zdavnaj biti denimo tudi Rosetta Tharpe, Mary Kaye, Mary Ford, Peggy Jones … in tako naprej. A Maybelle Carter je s svojo kitarsko tehniko “Carter scratch” pognala v tek vso mašinerijo countryfolkovske kitare, ki je prešla meje zvrsti. Že čisto osnovna linija vplivov gre nekako takole: Maybelle Carter – Merle Travis – Chet Atkins – George Harrison/Mark Knopfler. Če pa se poglobite vanjo, se odstre prava paleta kitarske zgodovine.

Letos mineva 110 let od Maybellinega rojstva, kar je priložnost, da spet zapišemo besedo, dve o pričujoči zbirki; 1. 8. 1927, ko se je družina Carter prvič pojavila v snemalnem studiu v Bristolu – tam je bil med drugimi tudi Jimmie Rodgers – in zabeležila nekaj svojih pesmi, je Johnny Cash (ki je napisal tudi uvod v knjigo, priloženo zbirki) označil za najpomembnejši dogodek v zgodovini country glasbe. Gre seveda za prvo, klasično zasedbo, za multiinstrumentalistki in pevki, sestrični Maybelle in Saro Carter, ter A. P-ja Carterja, ki je zbiral ljudske pesmi po Apalačih, jih prirejal in s svojo ženo Saro in svakinjo Maybelle (poročena je bila z njegovim bratom Ezro) tudi zapel, zvečine nizke, basovske linije, ki jih je čez trideset let in še nekaj drobiža z novo, pomlajeno družino Carter pel Johnny Cash, takrat še ne poročen z Maybellino drugo hčerjo Valerie June, a je bil na tej poti.

Pričujoča zbirka preprosto zakoličuje začetke sodobne countryjevske in folk glasbe, kot jo poznamo dandanes in razen posnetkov že omenjenega Jimmieja Rodgersa bi v zgodovini zvrsti in glasbe 20. stoletja nasploh ne našli veliko vzporednic po pomenu in vplivu, morda zgolj še prve posnetke Louisa Armstronga s Kingom Oliverjem in lastno zasedbo Hot Five/Seven, prve Elvisove posnetke za založbo Sun Records in tisto, kar so ustvarili Beatli leta 1962 in 63. Na dvanajstih zgoščenkah je naposled zbrano vse, kar je izvirna zasedba Carterjev posnela med letoma 1927 in 1941, ko je izvirna zasedba prenehala snemati in se razšla; Sara se je že prej razšla z A. P-jem, Maybelle pa je leta 1943 v svoje skromno vozilo posadila tri rosno mlade hčere, Helen, June in Anito, takisto vse multiinštrumentalistke, in šla na pot – ohranjat dediščino svojih krajev in tega, kar je poprej ustvaril trio. Poti so sicer bile tudi čisto finančna nuja, koristile pa niso zgolj Carterjevim, pač pa je Maybelle pod okrilje vzela marsikoga, najpomembneje za zgodovino pa je bilo, da je na pot povabila mladega Cheta Atkinsa, ki je v letih 1949-50 s Carterjevimi dobival prvo resno kilometrino in se znebil pretirane sramežljivosti. Pozneje je Maybelle s hčerami izdatno nastopala, snemala in celo likala srajce in hlače mlademu Elvisu v zaodrju, uglaševala kitaro taistemu Elvisu in Johnnyju Cashu (čeravno ni vedno kaj dosti pomagalo) in tako naprej. Dogajalo se je marsikaj, anekdot je precej in marsikaj se je zabeležilo v zgodovino.

Na dvanajstih ploščah boste torej našli vse: od omenjenih bristolskih snemanj (Single Girl, Married Girl, The Storms Are on the Ocean …) do prelomnega posnetka Wildwood Flower iz leta 1928, Keep on the Sunny Side, Gold Watch and Chain, Worried Man, I’m Thinking Tonight of My Blue Eyes, Hello Stranger, I’ll Be All Smiles Tonight, Distant Land to Roam, Working on a Building  in tako naprej – vse to so pesmi, ki jih je Maybelle pozneje še večkrat znova posnela in ki so doživljale najrazličnejše izvedbe v rokah drugih mojstric in mojstrov ter se tako zapisale med standarde. Značilno nizek Sarin (čeprav sprva še visok) in malce višji Maybellin glas (v harmoniji), A. P-jev značilni bas, Maybellina solo kitara in Sarini ritem kitara ter autoharp … vse to je zdaj pomemben del zgodovine 20. stoletja. Priložena je tudi obsežna trdo vezana knjiga z zgodovino, diskografijo in vsemi besedili pesmi, ki so jih Carterji posneli v svojem najpomembnejšem snemalnem obdobju. Če želite še več zgodovine, vzemite v roke knjigo Marka Zwomitzerja in Charlesa Hirshberga Will You Miss Me When I’m Gone, ki je za zdaj edina celostna (skupna) biografija zasedbe in njenih okruškov ter nadaljevanj.

bcd15865a.jpg

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.