Milosava Pavlović: IGRA

piše: Milan Novak

»Kdo so igralci?«

 

Milosava Pavlović: IGRA

Čigoja štampa; Beograd, 2012

 

Spominjajo me na verze, kot jih je pisal Hafiz, ta Milosavina kratka, strnjena, premišljena sporočila. Hafiz je nagovarjal stvarnika, s prav tako skopimi besedami. Avtorica pesniške zbirke IGRA pa sporočila namenja igralcu in (so)igralcu. Čeprav so navsezadnje vsa namenjena bralcu, ki tako nevede vstopa v Igro. V zgodbo o življenju, ki je strnjena v Igri. In navidezno postavljena na oder.

Da, sporočila bi lahko rekel kratkim pesmim, ki so z veliko mero natančnosti umeščene v zgodbo o Igri. Milosava skrbno namešča kulise in prebira tekste. Igralci so znani. Teh ne izbira. Tudi vloge so že določene. Zgoščenost sporočil je tolikšna, da so od dnevne svetlobe ostali le (pre)bliski, od nočne teme pa odsevi.

Milosava Pavlović
Milosava Pavlović

Prazne strani v knjigi, ki so bile sprva namenjene prevodom, so pravzaprav neizpisani, preostali del svetlobe in teme, katere si mora bralec (v sebi) zapisati sam. Tam, na tistih praznih straneh, so vsi nasmehi, solze, vsa radost in žalost, kar je iz odnosa med igralko in (so)igralko avtorica izbrisala in tako pustila neizgovorjeno. Vse to je preselila v poglede, v žar oči, v kretnje, zato je pozornemu bralcu, čeprav zamolčano, še kako vidno.

 

 

 

V vlogo igralca ali (so)igralca zlahka vstopamo tudi sami. Tako zaslišimo svoje lastne misli, imamo svoje besede na ustnicah. In vstopimo v odnos, v Igro. Beremo: »Luta, luta, luta …/Rekla bi – stani!/Urlala bi – koči!/Ćutim, neće vredeti./Slutim, boji se./Sa time se boriš sam.«(str.167). Zagledamo samega sebe, na odru, kako izgovarjamo te besede.

IGRA - MILOSAVA PAVLOVIĆ
Milosava Pavlović: IGRA, Čigoja štampa; Beograd, 2012

Pesmi Milosave Pavlović se zdijo preproste. A le na »prvo branje«. Kmalu ugotovimo, da tukaj niso zapisani le neki trenutki iz avtoričinega življenja. Ugotovimo, da gre za odnos do življenja, da so to sporočila o čutenju. Govori o nezapisanih tesnobah in strahovih, skritih med črke navdušujočega pisma. Govori o tem, da se življenje bere s srcem, ne z očmi. Zato odrske deske kdaj tudi zaškripajo. Da nas spomnijo, da smo sredi Igre. In publika, naši najbližji, od nas pričakuje najboljše. Da nas spomnijo, da je to edina igra, kjer imamo vlogo. Četudi bomo morda še kje igrali, takrat se te Igre ne bomo več spomnili. Milosava Pavlović pravi: »…/Moraćeš da skineš kožu/da me osetiš, omirišeš, dodirneš./…«(str.105).

Moraš vstopiti.

Sicer ne obstajaš.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.