Piše: Matej Krajnc
Bear Family 2010
Foto: spletna stran založbe Bear Family/avtorjev arhiv
Kamor je šel bik, naj gre še štrik … Točneje: če smo že pisali o prvem delu zbirke, povejmo nekaj besed še o drugem. Prvi je dejansko prinašal, kot radi rečejo v tujini, “bulk” Freddiejevega dela, dočim tale drugi pokriva kratko obdobje med letoma 1974 in 1976, nakar je Freddie preminil. Knjiga je razkošna, kot se za tako ugledno založbo spodobi, to pot pa je zbirka tudi še uradno na voljo in to po ceni, ki ne dosega stotaka, kar je prijetna novica. Za pristaše Erica Claptona bo plus dejstvo, da so zadnja delovna leta Freddieja Kinga tesno povezana s Slowhandom – preko založbe in tudi sicer, zbirka se zaključi s koncertnim posnetkom, na katerem Freddie igra, Clapper pa poje Further Up on the Road (in igra seveda tudi). Oba moža sta snemala pri RSO, Freddie je pri tej založbi izdal denimo svoj najvidnejši “pozni” album Burglar, posnet na Otoku.
Kar je studijskega v obdobju, ki ga pokriva zbirka, se je znašlo na eni plošči, preostale štiri pa beležijo koncertno dogajanje. Kdo bi rekel, da je na odru Freddiejeva kitara tudi najbolj zaživela, a studijski posnetki sodijo med najintenzivnejše stvaritve našega bluesovskega protagonista. Imel je smisel za humor (My Credit Didn’t Go Through) in neustrašno voljo do takega ali drugačnega preizkušanja meja bluesovskega žanra, iz katerega je, vemo, tu pa tam tudi nekolikanj “izstopil”, kar je seveda relativno; na Burglarju zasledimo začimbe funka in soula, a saj ne funka ne soula ne bi bilo brez bluesa, pravi zgodovina. Mike Vernon je vedel, kako se spopasti z zadevo, eno pesem za album (Sugar Sweet) so snemali na Floridi in Clapton se pojavi iz ozadja kot clappus ex machina, na albumu pa kot bobnar prominentno vlogo igra Steve Ferrone, pozneje, po odhodu Stana Lyncha, eden Heartbreakersov, kjer se je zlasti zadnja leta blues pogosto zlil s “heartlandrockovskim” (če verjamemo predalčkarjem) značajem Pettyja in njegovih prijateljev. Izraz je seveda neumen, da ne bo pomote; Petty in njegovi so bili klasični rokerji, ki se niso bali preizkušenih pop obrazcev, bluesa in kakšnih občasnih izletov v eksperiment/elektroniko (1985); znali so biti spevni in zahtevni, zlasti se je to pokazalo na zadnjih dveh albumih, bluesovskem Mojo in rockerskem Hypnotic Eye. Tom bi me sicer zdajle že na gobec, češ kaj za vraga toliko pojasnjujem.
Med tuhtanjem o pričujoči zbirki se porodi misel, da bi pri založbi tole eno studijsko ploščo iz obdobja 1974-76 (ali raje 1975) zlahka pridali prvi zbirki, bi bilo pač osem plošč, in koncertno retrospektivo zasnovali malce drugače, čez celotno kariero. A uredniške odločitve so, kakršne pač so in tejle zbirki ne odvzemajo pomena. Ko jo boste poslušali, se boste gotovo strinjali, v to ne dvomim.