Piše: Matej Krajnc

RCA 2019

Kar nekaj časa sem potreboval, da sem dotuhtal, ali mi je tole početje všeč ali ne. Pa mi je. Childers je že s prvim albumom pokazal, da ima v sebi nekaj več od povprečnega “branilca južnjaškega ognja”, čeprav mi je ta njegov aspekt še najmanj všeč. Apalači gor, Kentucky dol, ni treba ves čas dokazovati, da z juga ZDA ne prihajajo zgolj bumpkini in da country niso samo hat acts in pop starlete, ki jih mediji povzdigujejo v umetnice, menda zdaj še celo konceptualne … in angažirane, ko smo že pri tem. Če Tylerju ni kaj všeč, pove to približno tako kot John Prine, s suhim humorjem in po svoje. Njegova muzika ima prizvok mladega Prinea, priznam, tudi nekaj mladega Earla, njegov bluegrass (pa tudi country rock) je nalezljiv in ne začne najedati že po prvem komadu. Vse od nove plošče Todda Sniderja nisem tako užival v poslušanju, če seveda odmislim malenkosti, kot je že omenjena obramba teritorija in nekakšna, čeravno ne megalomanska, glorifikacija tistih krajev. To je sicer minorno, kot smo že zapisali, kljub temu pa ostaja drobcen vprašaj, zlasti ker je Ty po želji, da njegove težnje ostanejo nedvoumne, celo naslovil ploščo v tem duhu. Pustimo to; dokler ne začnejo vleč na plano konfederacijskih zastav in generala Leeja, naj jim bo Jug mila zemljica! Silno sem se zabaval tudi ob dolžini plošče; devet pesmi traja približno 35 minut, kar nekateri označujejo za “kratko”, meni pa se je zdelo ravno prav dolgo – povedal je vse, kar je bilo treba in še več. “Primanjkljaj kvantitete”, sem bral, “je Childers nadoknadil s kvaliteto.” Hej, dragi moji, albumi so nekoč, ko so jih ljudje še poslušali, trajali nekje 28 minut ali manj. Bi lahko Childers uvrstil še deseto pesem? Lahko. Bi jo moral? Ne nujno. V naslovni pesmi zveni kot bend Georga Jonesa sredi šestdesetih, v katerem poje Earle. A pozabite na te primerjave, no.