Piše: Matej Krajnc

Pa nadaljujmo v duhu Cohenove petinosemdesetletnice in se spomnimo še ene njegove plošče, ki letos jubilira – album Recent Songs je ob izidu leta 1979 naletel na boljši kritiški odziv kot Cohenova prejšnja plošča, Death of a Ladies’ Man (1977), a bržčas zgolj zato, ker se je na njej vrnil k bolj znanemu, akustičnemu zvoku, medtem ko je ploščo iz leta 1977 produciral Phil Spector in zaradi obloženosti zvoka šele dandanes počasi dobiva priznanja, ki si jih zasluži. Pričujoči album iz leta 1979 pa je začetek Cohenovega zvoka a la “world music”, kot ga poznamo tudi z njegovih zadnjih turnej. Sodelovanje z Johnom Bilezikijanom in nekaterimi drugimi glasbeniki, denimo z Raffijem Hakopianom in Roscoejem Beckom, je v povezavi s soprodukcijo Henryja Lewyja rodilo ploščo, ki sega v sam vrh Cohenove diskografije, kjer je ta hip že precej diskografske gneče. A plošča je ena ključnih tudi kar zadeva prehod iz minimalistične ali skoraj minimalistične akustike predhodnih albumov (z izjemo Spectorjevega) v nekolikanj bolj sodoben zvok, ki se je začel nakazovati na naslednji plošči Various Positions (1984) in se dokončno ustoličil na albumu I’m Your Man (1988). Gre torej za “zadnji izdih” akustičnega Cohena? To ravno ne, saj so nekatere pesmi na Various Positions, denimo If it be Your Will bile v duhu “starega zvoka”, je pa Recent Songs zagotovo njegova zadnja “folk” plošča in njegovo zadnje glasbeno razmišljanje v tem duhu, čeprav na njej že srečamo električni klavir in tudi Yamahin sintetizator (Garth Hudson, Bill Ginn). No ja, srečamo tudi mariačijevski bend.

Strukturno je album precej podoben abrahamovki Songs from a Room, saj poleg devetih avtorskih pesmi prinaša eno predelavo (kanadskega ljudskega napeva Un Canadien errant, ki ni uspel tako dobro kot The Partisan), Cohen pa vrh tega daje pol avtorstva producentu Johnu Lissauerju v pesmi Came So Far From Beauty; album Recent Songs se je sicer začel oblikovati kot Songs for Rebecca (1975) s producentom Lissauerjem, a se ni realiziral, omenjena pesem pa je ena od treh, ki so bile namenjene za ta projekt, in so ugledale svetlobo objave na albumu. Lewyja je Cohenu priporočila Joni Mitchell, saj je sodeloval pri njenih zgodnjih albumih in sodelovanje je bilo plodno, začenši s Clouds (1969), kjer je bil glavni tonski tehnik. Prvi album, ki sta ga z Joni soproducirala, je bil znameniti Court and Spark iz leta 1974, sicer pa je skrbel za studijski zvok in “production guidance”, kot je ponekod zapisano.

Ploščo Recent Songs uvaja pesem The Guests, med drugimi klasičnimi pesmimi pa najdemo The Window, The Gypsy Wife, The Smokey Life in Ballad of the Absent Mare. Slednja, ena najlepših Cohenovih pripovednih balad (seveda ne gre za kakršnokoli klasično, pač pa za metaforično naracijo), je ob izidu in tudi pozneje ušla večini drobnogledov, a leta 1993 jo je na plošči Cowgirl’s Prayer kot Ballad of the Absent Horse obelodanila Emmylou Harris.

Cohen se je po izidu albuma spet pojavil na odrih, točneje na turneji, na kateri so ga spremljali glasbeniki s plošče. Med njimi je bila tudi Jennifer Warnes, ki je Cohena spremljala že na turneji leta 1972 in poslej redno sodelovala tudi kot spremljevalna pevka na njegovih ploščah. Turneja je bila zabeležena v posebni televizijski oddaji, leta 2001 pa je končno izšla plošča Field Commander Cohen s posnetki, na katerih Cohen zveni kot precej bolj suveren in duhovit performer, kot je bil leta 1970 ali 1972, tisti pa, ki ste bili na koncertih njegove zadnje turneje, vam bo zvok turneje 1979 precej znan.