KARMEN ZUPANČIČ – TANGO

Piše: Marija Švajncer

KARMEN ZUPANČIČ – TANGO

Slovenska pesnica in pisateljica Karmen Zupančič je pri Kulturnem centru v Mariboru v Knjižni zbirki Frontier, Proza objavila zbirko kratke proze z naslovom Tango (2019). Knjiga je opremljena s fotografijami Petra Dobaja, avtor spremnih besed o zbirki in fotografijah je Borut Gombač. Karmen Zupančič je avtorica pesniških zbirk Posteljnjake (1993) in Za Z. (2015).

Zbirka kratke proze je zrelo, pisateljsko spretno in estetsko prepričljivo pisanje, slogovno prefinjeno in izpovedno razvejano. Knjiga je sestavljena iz kratkih literarnih zapisov, krokijev in zgodb – nekatere izmed njih bi lahko imeli za črtice, saj so zunanje okoliščine pomembne le toliko, kolikor se v njih odslikava duševno dogajanje. Med besedili so vstavljeni in pojasnjeni različni izrazi, slovarske razlage besed, ki jih je avtorica našla na spletni strani http://bos.zrc-sazu.si/. Nekatere izmed njih je uporabila za naslove kratkih proznih tekstov.

Poglavitno je pisateljičino osebno doživljanje, čeprav se je dotikata tudi narava in mesto, ki ga je izbrala za svoj dogajalni prostor – Maribor. V njeni zavesti se porajajo nasprotja, menjavata se žalost in radoživost. V medčloveških odnosih je slutiti odtujenost, medtem ko je bližino in toplino le težko uresničevati. Samota spreminja človekovo podobo, zatekanje v spomine nista rešitev in možnost, da bi se ji posrečilo osvoboditi se iz ujetosti ter pozabiti na vse tisto, kar je izgubila in kar se je odmaknilo od nje. Naravnost piše o svojih čustvenih stanjih: videti je, kot da razočaranje prekrije vsa druga. V življenjski dialektiki je neprizanesljiva in neusmiljena do same sebe, saj se ji zazdi celo to, da je bila brca, ki jo je dobila, zaslužena. Ljubezen je tista, ki je odločilno zaznamovala njeno življenje, močno jo je določila, dozdeva se ji, da je bila edino, kar je imela, toda tudi ljubezni ni več.

Karmen-Zupancic---Tango
Naslovnica knjige Karmen Zupančič – Tango, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2019

Avtorica piše v prvi in tretji osebi ednine. Poglavitni sta protagonistkini osebno izpovedovanje in čustvovanje, toda zmeraj so okrog nje tako ali drugače, v neposredni bližini ali nekoliko oddaljeni, tudi drugi ljudje. Lahko le predvideva, kaj se dogaja njim, včasih pa kar sami vstopajo v njen svet. Pridejo prijateljice, da bi skupaj praznovale, a se nekam umakne, na mizi pa pusti razgrnjen zadnji izvid z onkologije. Bralke in bralci ne vemo, kaj je v njem zapisano, tako kot na koncu ene izmed zgodb, ko poči strel, ne izvemo, kdo je streljal. Pisateljica nam omogoči soustvarjanje zgodbe: takšni, kakršni smo, tako bomo sklepali in razpletli ali pa zapletli dogajanje. Skrivnostnost in neizgovorjenost sta načrtni. Naravnost pa je navedeno, da je prvoosebno pripovedovalko, bolje, izpovedovalko, strah. Zaril se je vanjo in mu nikakor ne more ubežati, saj se ji je pogosto dogajalo, da je doživljala poraze in slišala vse preveč grdih besed. Ljubljene besede so bile zlorabljene, v njih se je utopila kot v »reki dreka«. Pisateljica se z vulgarnimi besedami hoče obvarovati pred sentimentalnostjo in samousmiljenjem. Z vzkliki, na primer Preneumno!, si prizadeva uveljavljati tudi refleksijo. Laži, ki jih je morala poslušati, so ji škodovale, čeprav so bile po svoje, kot pravi, ljubljene laži.

Včasih opisuje dogodke, drugič si poišče zatočišče in postane nevidna, saj si s tem pridobi mir in čas za opazovanje. Tedaj ne živi več lastnega življenja, temveč se vživlja v tuje. Drugi ljudje so čustveno daleč vsaksebi, varajo se, naveličali so se pustih skupnih dni in skušajo ubežati iz ujetosti dvojine, toda vsake toliko časa si morajo priznati, da jih tiščijo k tlom nevidne vezi, ki so jih v dvojici stkali in se jih ne morejo več osvoboditi. Včasih gre vse skupaj tako daleč, da se zgodi nasilje. V zaporu se znajde ženska, ki je umorila svojega otroka, štiriletno dekletce. Zločin obvisi nad storilko. Ali ji je še ostalo kaj prihodnosti? Tudi drugim osebam, ki niso storile česa tako strašnega, se dozdeva, da zanje ni več izhoda. Morda bodo razširile krila ter prvič in zadnjič poletele. Kam? Najbrž v veliki nič.

Ko je že videti, da prevladujeta temačnost in brezizhodnost ter so vse dobre stvari že pozabljene, Karmen Zupančič najde čudežno rešitev in odrešitev – ples tango. Tango so zanjo čustva, ki plešejo, tango je komunikacija in pravzaprav ni ples, temveč je hoja v objemu. Spomnimo se čudovitega filma režiserja Metoda Pevca Vaje v objemu. Avtorica iz plesa napravi simbol, Pevec pa je pokazal, kaj se zgodi polnokrvnim ljudem, plesalkam in plesalcem, ki jim ta čudežni ples slej ko prej pusti tudi posledice in potem niso več taki, kot so bili prej, preden so napravili začetne plesne korake. Za Karmen Zupančič je tango vstop v novi svet, v katerem se od prvega trenutka uči o sebi ter svojem telesu, navzočnosti in čutenju. Za pretvarjanje ni prostora, pot k sebi »boli ko vrag«. Treba je zaupati, toda nujna je tudi odgovornost. Moški vodi, ženska pa vnese lepoto. »Partnerja v plesu se čutita. Zgodi se čarovnija. Zaradi tanga se spremenimo.« (str. 65) Tango pomeni radovednost, ki spodbuja odkrivanje, na dan pridejo notranji konflikti in večna neuravnoteženost. »Zunanji svet, ki drugače neprenehoma vdira v naš intimni prostor, nam brez prestanka brenči po glavah in nas vleče hkrati na sto strani, v tangu izgine in utihne. – Ostane le tango. Kot pobeg in odrešitev. Končno se lahko brez opravičila posvetimo sebi. To nam dobro dene. Tango, rojen iz žalosti in obupa, nas naredi radostne. Prime nas in nam pomaga rasti.« (str. 64) Pisateljica nas na koncu pozove: »Dobrodošli v tangu.«

2019-06-28_zupancic_tango_lj_IMG_1189

Avtor spremne besede Hoja v objemu, slovenski pesnik in pisatelj Borut Gombač, pravi, da je tango, po katerem je imenovana zbirka desetih krajših proz, čutni argentinski ples, ki v sebi skriva tako prozaičnost hoje kot poetičnost posameznih korakov, ciljno usmerjenost in improvizacijo ter magnetizem jedra kot osvobajajočo sredobežnost. Če je večina drugih plesov v veliki meri povezana predvsem z ritmom, je tango mogoče plesati tudi na melodijo. Gombač v pisanju Karmen Zupančič odkriva povezanost proze in poezije, prehod med njima je mehak, lirični utrinki zablestijo v kontekstu. Omeni možnosti sproščanja bralčeve domišljije, slutnje in prodiranje v avtoričino zastrtost. »Pri tem se razpira pisana paleta psiholoških stanj in iz njih izhajajočih dejanj, ki samosvojost individualnosti spontano družijo z občim.« (str. 72) Umetničina literatura je polna čutnih in skrbno izbranih detajlov, tako miselnih, vizualnih kot tudi slušnih. Slovarske razlage so zanimiv in pomenljiv kontrast, ki zgodbam daje dodatno dimenzijo. Borut Gombač zapiše: »Pred nami je drobna knjiga o velikih rečeh in velikih rečeh skritih v drobnih stvareh, iskanju ravnovesja med notranjim in zunanjim, izluženju odnosa do sveta v luči plesa, filozofije, literature same, predvsem pa (tako kot tudi v obeh pesniških zbirkah) v luči ljubezni.« (str. 73–74)

Zgovoren in dragocen je tudi Gombačev zapis o fotografijah v zbirki, umetniških posnetkih Petra Dobaja. Naslov kratkega prispevka je Pogled z močjo dotika dlani. Podobe Dobajevih fotografskih upodobitev niso statične, temveč so robovi ujetih gibov, ki so široko odprti in megličasti. Tonaliteta črno-belih odtenkov je niansirana tako tankočutno, da ves čas predira horizontalnost fotografskega medija in mu dodaja globino kot dimenzijo plastičnosti. Peter Dobaj je s svojimi umetniškimi fotografijami po Gombačevem mnenju tudi soustvarjalec prozne zbirke Karmen Zupančič.

Marija Švajncer

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.