Piše: Marija Švajncer
FRANJO FRANČIČ – NEMIR IN STRAST
Slovenski pesnik in pisatelj Franjo Frančič je pri Kulturnem centru v Mariboru v zbirki Simfonica Slovenica objavil novo pesniško zbirko z naslovom Nemir in strast (2019). Grafiko na naslovnici je z avtorjevo fotografijo stilizirano zasnoval Peter Dobaj. Na koncu knjige je dodana umetnikova Fotobiografija, zbirka fotografij, ki dopolnjujejo pesmi in hkrati s svojo črno-belo govorico prikazujejo utrinke iz umetnikovega življenja.
Franjo Frančič je plodovit ustvarjalec ter prejemnik več uglednih nagrad in priznanj. V slovensko javnost je vstopil leta 1983, v zadnjih letih pa se je uveljavil tudi mednarodno; njegova dela so prevedena v angleščino, nemščino, srbščino, poljščino, slovaščino in albanščino.
Pesniška zbirka Nemir in strast je sestavljena iz angažiranih in ljubezenskih pesmi. V prvih se umetnik kritično odziva na dogajanje v slovenski družbi, kritizira vodilne politike in kaže slabe plati našega življenja. Uporablja slikovite besede in se ne brani udarnih verzov. Neposredno piše o tovarnah, ki gredo v stečaj, kraji, lažeh, krivicah in storilcih, ki kljub svojim dejanjem ostanejo na prostosti, ter novih in novih političnih strankah. V svoji kritični zagnanosti in odzivanju na sedanji trenutek ne izbira besed in jih ne deli na lepe in grde, poetične in nespodobne, temveč vsem pripisuje veljavo, pomen in uporabnost. Tako kot Vinko Möderndorfer, ki v svoji esejistični knjigi Ljudomrznik na tržnici (2019) Slovence imenuje velika vas, pleme in krdelo, Frančič zanje uvede sintagmo malega izumirajočega plemena.
Največjo ustvarjalno moč pa pesnik kaže v ljubezenskim pesmih. Avtor je človek z bolečimi izkušnjami iz otroštva in mladosti, otrok, ki ga je mati pri desetih letih zapustila. Pravi, da ga je kot smet odvrgla v tujo hišo, k tujim ljudem, vseeno jo je zmogel oboževati.
o mama, mama, zakaj si me rodila
no pa, hvala ti za vse.
(str. 50)
S telesom v obupu niha sem in tja, včasih mu je zelo hudo:
Tam med belimi kamni ležim, gol in prestrašen in
vrane, hijene zrejo vame.
(str. 38)
Preživeti je moral, kakor je vedel in znal. Prav zaradi bolečih izkušenj ga toliko bolj prizadene in boli, da se mu začne odmikati tudi ljubljena ženska. Videti je, kakor da je v svojem življenju določen z odhodom in zapuščanjem ljudi, ki so začasno ob njem. Čim bolj se ženska odmika od njega, tem bolj se je oklepa. Predajata se čutnim užitkom, toda ves čas ve, da ni več njegova. Ljudje pač ne morejo postati lastnina koga drugega, toda pogosto si krčevito prizadevajo polastiti se tistih, ki bi jim čustveno ali kako drugače lahko kaj dali. Stalnice pesnikovega življenja so polomi, bežanje, drame, porazi, beda in samota. Ponavlja si, da se mu dogaja ljubezni blaznost; ženska ga očara s čarobno lepoto, kaj kmalu ljubezenska bolečina postane sladka in nora hkrati.
samo to,
lepo je, strašno,
boli boli
(str. 27)
Pesnik se ne more sprijazniti s tem, da se ženska, ki je bila prej z njim, zaljubi v drugega moškega. Samega sebe doživlja kot izgubljenega in potepuškega klovna ter samotneža prašnih cest. Ženska mu je z enim samim dotikom odpoljubila bolečino, strahove ter vso težo časa in preteklosti, toda zdaj je to samo še spomin, saj se počuti zbrcanega, zapuščenega in izdanega. Verzi je ne prikličejo nazaj, njene besede so se spremenile v nože.
V bolečini in ljubezenskem trpljenju se ga dotika tudi narava. Morje valovi, oljke dišijo, soline vabijo, lastovke si delajo gnezda. Dogajalni prostori se menjavajo: pesnik je zdaj na slovenski obali, drugič v Beogradu in tudi Mariboru (sprehaja se po Gosposvetski cesti in Gosposki ulici, odpravi se na Lent) ter pod Pohorjem.
Avtor v postmodernistični maniri povzema ali citira druge pisce, na primer Marka Breclja in njegovo Parado (v prvi vrsti gredo naši), omeni roman Srce je samotni lovec pisateljice Carson McCullers, naslov drame Emila Filipčiča Ujetniki svobode in zapiše verze nekaterih popevk. Tako kot je v pesmi Oprosti mi, pape pel Oliver Dragojević, je tudi Frančič čedalje bolj podoben svojemu očetu in na to sploh ni ponosen, saj mu je prav oče, kot omeni, uničil otroštvo in mladost. Namesto vprašanja Vlada Kreslina: »Tisto črno kitaro še imate, gospod?« (Tista črna kitara) vpraša: »… a tisto fotografijo še imate, gospa?« Omenja znane Slovence in Slovenko, zlasti tiste, ki so tako ali drugače tragično končali svoje življenje, med njimi Berto Bojetu, Gregorja Strniša, Jureta Detela in Ivana Volariča Fea. Frančič dahne, da so odšli beraško ter nekje vmes med prebujanjem in norostjo, pač tam, kjer se vije tanka in nevidna črta.
Fotografije prikazujejo varovance doma Malči Beličeve, žalostne obraze domskih otrok, ki ne morejo živeti s svojci, in nune, kako bedijo nad njimi, dve od njih sta veselo nasmejani; avtorja kot dolgolasega in suhega fanta v Vzgojnem domu Logatec, pesnika v dvojici z žensko, zatem kot govornika, intervjuvanca, dekličinega očeta – očeta Sončne hčerke, v nebo zazrtega poeta s kozarcem v roki in umetnika v družbi z drugimi ljudmi, med njimi županjo in prevajalcem. Na zadnji fotografiji mu nekdanji piranski župan Peter Bossman podeli Tartinijevo priznanje. Zgodba še zdaleč ni sklenjena. Še bodo privreli na dan verzi, nove knjige bodo govorile o bolečini, pa tudi o tem, da je vredno vztrajati. Vse to bo umetnik – tako kot vedno – zapisal v izbranem slogu, iskreno in razbolelo, a tudi s pogumom in spoznanji, da se s svojim snovanjem zmore razdajati in prinašati umetniško lepoto in globoko sporočilo.
Marija Švajncer