Van Morrison: Three Chords & The Truth

Piše: Matej Krajnc

Caroline International 2019

IMG_3516

Lepo bi bilo, ko bi recenzenti pisanja o ploščah plodovitih glasbenikov ne začeli vselej s tem, koliko plošč je ta in ta izdal v zadnjih dveh letih, kot bi bilo to kaj slabega. Van Morrison, denimo, Willie Nelson, tudi Neil Young so zaradi porasta plodovitosti v zadnjih letih (spet) večkrat prikrito okrcani zaradi kvantitete od takih, ki v istem dihu na vsa usta hvalijo povprečne izdelke Brucea Springsteena, Nicka Cava, Thoma Yorka in še koga. Van je seveda kot še marsikdo drug, denimo že omenjeni Neil, pogosto bil “hit and miss”, kar zadeva konsistentnost plošč, kakovosti besedil in še česa, a tako pač je, navdih gre po svoje in njegovega opusa zadnjih dveh let (tole je njegova šesta plošča iz tega obdobja) ne dam za eno samo vrstico Ghosteen ali Western Stars, saj sem že v svojih zapisih o teh ploščah povedal, zakaj. “Kvantiteta sinonim za kvaliteto ni,” je svojčas pel Adi Smolar, in največkrat to drži, ne pa vedno in vselej. Van Morrison je vsa ta leta bil samosvoj potohodec, na zadnjih treh, štirih albumih se je vračal k najrazličnejšim koreninam, od bluesa do jazza, tokrat pa je bržčas soul glasba tista, ki najbolj zaznamuje njegovo čisto svežo ploščo. Sam je spisal dvanajst pesmi, eno sonapisal in eno, sicer  tradicionalno, priredil. Dva gosta sta na plošči: kitarist Jay Berliner in pevec Bill Medley, nekdanji Righteous Brother. Vanov avtorski delež je torej najvišji v zadnjih nekaj letih in tudi dovolj konsistenten, saj se ukvarja s temami, ki so mu blizu in ne izklicuje posebej predanosti svojemu poklicu, kot je to denimo nekolikanj prisiljeno, nenavdihnjeno in neprepričljivo počel na Keep Me Singing (2016) ali Born To Sing: No Plan B (2012), saj to predanost (spet) jemlje kot samoumevno. Tokrat se tudi ne gre arheologa, pač pa lepo zapoje svoje pesmi, kot to nedvomno ve in zna. Soul s pridihom gospelovske štimunge v slogu kakšnega Curtisa Mayfielda (ko poslušam In Search Of Grace, se spomnim na People Get Ready) je tokrat (spet) Morrisonov forte in imenitno je slišati, kako ga avtorsko in interpretativno poživi; prvi singl Dark Night Of The Soul je ena njegovih boljših pesmi v zadnjem desetletju, saksofon tudi v nekaterih manj uspelih pesmih, ki pa jih reši Vanova igrivost (Nobody In Charge, Early Days) hrumi z jasno močjo, in če boste nekateri rekli, da se jazzovska nit s prejšnjih plošč vleče tudi skozi pričujoče pesmi, bom prikimal: seveda se. A tisto, kar zvočno najbolj odločilno zaznamuje ploščo, so orgle, tokrat posnete tako, da imajo po eni strani nevsiljivo, po drugi pa prominentno, ključno vlogo, “kuhajo” v ozadju in pri nekaterih pesmih odločilno vplivajo na poslušanje. Ko je Van Morrison v formi, kar tokrat nedvomno je, mu verjamemo, in v pesmih, kot sta že omenjeni In Search Of Grace in Dark Night Of The Soul, pa You Don’t UnderstandMarch Winds In February, If We Wait For Mountains in Days Gone By ne gre dvomiti, da je Van “doma”, da se počuti dobro in da nam ima še vedno kaj povedati in zapeti. In čeprav je pesem Early Days denimo zgolj variacija/pastiš na razigrani ritem in blues iz njegove mladosti, ni dvoma, da je sporočilo pesmi iskreno, da je rokenrol (pa blues itd.) tisti, ki ga je pripeljal tako daleč; da se je tem spominom in vplivom treba pokloniti. V Days Gone By se sprehaja skoz Burnsa in težko spregledamo poanto te pesmi, četudi dvomimo, da je dvignil zadnji kozarec ali da se poslavlja od nas, bolj bo držalo, da je pomirjen s sabo in da je njegov Burns sredstvo za tovrstno potrditev. Hkrati je pesem dopolnilo njegovi The Beauty Of The Days Gone By iz leta 2002. In kar ne more nehati na koncu … pa ne moti, sledimo mu in vztrajamo do konca.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.