Bruce Springsteen: Western Stars, songs from the film

Piše: Matej Krajnc

Columbia 2019

61tqn51WX9L._SL1200_.jpg

Bruce je še vedno rojen v ZDA, na svoj način – letos s solističnim popotovanjem po Zahodu domovine, ki je tudi Kalifornija, ki je sicer široka in prostrana, pa lahko štopaš, od naključnega družinskega očeta v nastajanju izveš, da je njegova Sally noseča in tudi, da so otroci blagoslov. Nato se prebiješ skozi nekaj wannabe-orbisonovskih springsteenovskih glasov, klišejskih besedil, ki naj bi taka bila zanalašč, da bi ponazorila to preprosto življenje, čeprav Bruce piše nadvse klišejsko bolj ali manj že trideset let … Z izjemami, ki se posrečijo …

Zdaj pa je tudi režiser, kar je logična stopnja naprej od Broadwayja. Saj ne, da se poprej ni spogledoval s tem … s Thomom Zimmyjem, ki je alfa in omega njegove zasebne videoprodukcije Thrill Hill, sta delala zanimive in manj zanimive dokumentarne/koncertne filmčke, spote itd. A tole je film, ki ga podpisujejo Warner Bros., tole ni Darkness On The Edge Of Town v celoti v najetem hangarju, čeprav tudi je … Bruce izvede vse pesmi z albuma Western Stars, tokrat s še bogatejšo, visokoorkestralno spremljavo, pomaga seveda tudi Patti, prisotnim navdušencem pa odpoje(ta) še Campbellovega (no ja, Weissovega) kavboja v bleščicah, Rhinestone Cowboy, pesem, ki je Glena Campbella zavihtela na komercialni vrh in ki navdihuje tudi Springsteenovo ploščo Western Stars, in to izdatno … četudi bi si želeli, da bi se Springsteen po navdih vrnil kam dlje v zgodovino, morda ne ravno k Seegerju, ker se ni učinkovito izšlo, lahko pa h Guthrieju, Cashu, celo Ernestu Tubbu ali Texu Ritterju, ker mu to gre bolj prepričljivo od rok. Rhinestone Cowboy je namreč do konca spolirana, populistična podoba urbanega wannabe “osamljenega jezdeca”, še bolj populistična od ronantiziranega, a ruralnega Johna Waynea, Jimmyja Stewarta, Garyja Cooperja in Genea Autryja. Kar ne pomeni, da je slab komad kot tak, le nobene globine nima, tiste, ki jo je vedno imelo Bruceovo najboljše delo. A večkrat smo že ugotavljali, tudi na teh straneh, da je album Western Stars daleč od Springsteenovih vrhuncev.

S tole ploščo in filmom ni nič drugače, četudi se zdi, da Springsteen res verjame v to, kar počne … no ja, saj to je tudi reševalo njegova najmanj relevantna poglavja pred popolnim pogromom. Zato mu dajmo kudos, kar zadeva stoičnost in vero v to, da je njegovo klišejsko in avtorsko omledno popotovanje po Zahodu vredno filma in orkestralnih upesnitev. Če samo pomislimo, kako bi lahko The Ghost Of Tom Joad leta 1995 zaživel kot koncertni ali igrani film. Ali Nebraska. Morda celo Devils And Dust. In nadvse zabavno je slišati, kako se v izvedbi Rhinestone Cowboy trudi, da bi bil drugačen, ne Bruce of old, ampak Bruce of new, z drugim glasom in pristopom, kar je sicer legitimno in bi bilo tudi pohvalno, a … nekako (spet) ne gre, spominja me na Wayna Newtona, ki se trudi, da bi bil Springsteen, pa (spet) ne gre. S tem, da je Springsteenov Cowboy slišati nadvse mogočno. In videti tudi. Kot Potemkinova vas.

615whDOoYnL._SL1200_.jpg

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.