Alma M. Karlin: Dediči luči / Moj kitajski ženin

Piše: Matej Krajnc

DEDIČI LUČI

Založništvo Jerneja Jezernik 2019, prevedla Boštjan Dvořák in Jerneja Jezernik

IMG_7563.jpg

Najprej je treba zapisati: najbolj simpatična pesem v pričujoči knjižici je zagotovo Erika, duhovita pesem pisalnemu stroju, edinemu sopotniku (sopotnici), ki je vedno zvest (a), razen če ga (jo) kdo ukrade, seveda. O teh temnejših plateh tokrat ne bomo; tole pred nami je sedma knjižica iz zbirke Z Almo v svet, ki jo ureja in izdaja Jerneja Jezernik, v njej pa so pesmi, za širšo javnost morda najbolj neznana plat Almine literarne zapuščine.  Okrog tristo naj bi jih bilo v NUKu, tule pa jih najdemo 57 + 3 (tri so tiste, ki sta jih Almi v čast in spomin spisala prijatelja: leta 1937 Hans Joachim Bonsack, ki se je pri njej skrival pred nacisti in – po njeni smrti – Thea Schreiber, njena “duhovna sestra”, kot je večkrat zapisala sama Alma Karlin); vse so v metru in rimah klasične, razkrivajo pa tako Almin humor in tesnobo (v prvem delu Življenje kot boj osek in plim – tu najdete pesmi iz vsakdana, rajž in tudi angažirane ter partizanske) kot njeno širšeduhovno filozofijo (v drugem delu Sedem poti duše in tretjem delu Ko duše pokličem). Iz “vsakdanjih” osebnih pesmi prvega dela vejeta žalost in samota, ki pa sta se kmalu prevesili v stoičnost in “samost”, dve ključni lastnosti literarnega in osebnega značaja Alme Karlin.

MOJ KITAJSKI ŽENIN

Sanje 2019, prevedla Jerneja Jezernik

IMG_6710.JPG

Prvega objavljenega romana Alme Karlin iz leta 1919 kljub skušnjavi ne smemo, kot opozarja tudi prevajalka v spremni besedi, jemati kot dobesedno avtobiografskega, pač pa kot roman z avtobiografskimi elementi. Sama pisateljica je bila v svojih londonskih tutorialnih časih zaročena s Kitajcem, sinom mandarina, a zaroko je nepreklicno razdrla in še dolga leta zatem pisala o občutku popolne svobode umetnika in človeka, ko nisi na nikogar vezan, kar je ključno za resničen, brezkompromisen umetniški razvoj. V romanu se ujemajo nekatere pomembne stvari, denimo reakcija Katarinine (Almine) mame na novico o zaroki, a konec razmerja s Kitajcem je v romanu precej bolj tragičen: Kati se poroči, dobi tudi sina, ki ga izgubi, od svojega kitajskega moža se loči in odpotuje. Tale zapis je torej svojevrsten spoiler, ki pa v ničemer ne okrajša zanimivega branja; prevajalka zapiše, da je prvi del romana prepričljivejši kot drugi, v katerem pisateljica (med drugim) opisuje zakonsko življenje na Kitajskem, ki ga ni zares poznala, a ko knjigo preberemo prvič – bolj ali manj na dušek – to niti ni tako zelo pomembno. In morda – ko boste že v kontekstu – preberite še Almino avtobiografijo Sama (Celje 2010).

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.